Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kolumna Prepih. Razmišljanja štirih različnih opazovalcev življenja.
Kolumnisti prve sezone so:
Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije
Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja
Primož Velikonja, reševalec, Zdravstveni dom Kočevje
Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani
28 epizod
Kolumna Prepih. Razmišljanja štirih različnih opazovalcev življenja.
Kolumnisti prve sezone so:
Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije
Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja
Primož Velikonja, reševalec, Zdravstveni dom Kočevje
Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani
Zgodilo se je pred tremi leti. Prejeli smo paničen klic očividcev, da je s strehe padel mlajši moški. Lokacija – Smuka. Precej oddaljena vas. Petnajst minut nujne vožnje iz Kočevja. Ob prihodu na kraj dogodka je poškodovanec, ki je bil pri zavesti, ležal na hrbtu. Pogledam streho in ocenim, da je višina najmanj osem metrov, to pomeni, da so na telo delovale izjemne sile. Ob poškodovancu sta bila poleg preostalih očividcev tudi oče in brat, ki sta bila prestrašena in zaskrbljena. Večjih zunanjih krvavitev ni bilo opaziti. Nemudoma smo aktivirali helikoptersko ekipo nujne medicinske pomoči. Naredil sem hitro oceno osnovnih vitalnih funkcij. Dihanje je bilo rahlo pospešeno, srčni utrip v mejah normale in dobro tipljiv. Izstopal je le kapilarni povratek, ki je trajal med štiri in pet sekund, to pa je lahko prvi znak šoka. Opravil sem hitri travmatološki pregled in opazil modrico na desni spodnji strani prsnega koša. Ta predel je bil občutljiv in boleč na dotik. Očividci so povedali, da naj bi med padcem prav s tem delom telesa zadel v voziček, ki je bil pokončno postavljen ob hiši. Začeli smo oskrbo. Poleg kisika smo vzpostavili veliki intravenski liniji, to je pogoj, da lahko poškodovancu nadomeščamo izgubljeno tekočino. Prejel je traneksamično kislino, ki je v prvi uri nujna in dokazano zmanjšuje notranjo krvavitev. Sledila sta imobilizacija celotnega telesa in odvoz na predvideno lokacijo za predajo pacienta helikopterski ekipi. Siniša je bil v manj kot uri v reanimacijskem prostoru Univerzitetnega kliničnega centra. Stanje poškodovanca se je takoj po prihodu nenadoma poslabšalo. Prišlo je do nenadnega padca krvnega tlaka, trebuh je narastel. Nemudoma so ga odpeljali v operacijsko dvorano. Siniša je utrpel hudo poškodbo jeter, ki je povezana s 60- do 70-odstotno verjetnostjo smrti, predvsem zaradi hude krvavitve. V takih primerih je treba hitro zagotoviti veliko količino krvi, in sicer v nekaj minutah, da možgani dobijo dovolj kisika. Za njegovo življenje so je bojeval multidisciplinaren tim zdravnikov – anesteziologov, kirurgov, intenzivistov, interventnih radiologov, medicinskih sester in fizioterapevtov, ki so vsak po svoje prispevali svoj delež. Zaradi zahtevnosti oskrbe so nekateri prišli na pomoč tudi v svojem prostem času. Za zdravljenje bolnikov pri operativnih posegih je običajno potrebnih pet do deset enot krvi. Za njegovo reševanje in zdravljenje pa so v 24 urah potrebovali skoraj 200 enot krvi oziroma 100 litrov, za to pa je kri moralo darovati 200 krvodajalcev. To je bil rekord slovenske transfuzijske medicine. Siniša se je po hudih zapletih in dolgotrajnem zdravljenju prebudil. Danes je živ in zdrav. Živi normalno življenje. Po zaslugi celotne verige pomoči, ki je bila v danem trenutku na voljo, predvsem pa zaradi krvodajalcev, ki so s svojim dejanjem ključni člen v verigi preživetja. Četrtega junija zaznamujemo dan slovenskega krvodajalstva. Siniševa zgodba naj nam bo opomnik, da je darovanje krvi najmanj, kar lahko prispevamo za sočloveka. V življenju vsak dan sprejemamo veliko odločitev. Nekatere so nepomembne, druge lahko rešijo življenje. Tistih dvesto krvodajalcev ni vedelo, da bodo ravno njihove kaplje krvi pomenile razliko med tem, ali družina izgubi sina in brata ali pa ga dobi nazaj.
3 min 29. 5. 2025
Francoski pisec Xavier de Maistre je bil konec osemnajstega stoletja zaradi prepovedanega dvoboja 42 dni v hišnem priporu. Ker takrat še ni bilo Instagrama in Tiktoka, ni mogel ravno viseti na telefonu, zato je napisal knjigo z naslovom Popotovanje po moji sobi – premislek o knjigah, ki so sestavljale njegovo domačo knjižnico, in kosih pohištva: postelji, naslanjaču, pisalni mizi in tako naprej. Za neko drugo pisalno mizo, v čisto drugem stoletju, smo tudi mi, udeleženci pisateljske delavnice, ki so jo nedavno priredili v prostorih LUDe knjigarne na Trubarjevi, po navdihu prej omenjene knjige pisali o popotovanju po interierju knjigarne; predmeti, knjige, lončnice, pokvarjen radio in gramofonska plošča naj bi bili vizualni utrinki naše postojanke. Ampak skoraj vsak kotiček te knjigarne poznam kot svoj žep, sem pomislila kot nekdanja prodajalka v točno tej knjigarni; le kaj naj novega opazim? In potem, kot da bi kdo pritisnil na gumb, so me preplavili občutki.
5 min 22. 5. 2025
Trgovinske vojne Združenih držav s svetom še ni konec, vendar je sedanja bilanca vpliva na realno gospodarstvo in na finančne trge precej drugačna, kot smo menili pred mesecem dni.
5 min 15. 5. 2025
V preteklih dneh je v javnost prišla novica, da si je Virginia Giuffre, ena najvidnejših in najpogumnejših prič proti Jeffreyju Epsteinu, vzela življenje. Bila je ženska, ki je kot nekdanja žrtev spolne trgovine in zlorab javno spregovorila o tem, kako jo je Epstein kot mladoletno rekrutiral, spolno izkoriščal in izročal vplivnim moškim, med drugim tudi britanskemu princu Andrewu. Kljub vsemu, kar je prestala, je našla moč, da je spregovorila. Prvič se je javnosti izpostavila že leta 2011 in postala ena ključnih prič pri razkritju globalne mreže spolnega izkoriščanja. S tem je prekinila tišino, ki je leta varovala zlorabljevalce, in postala simbol upora proti elitam, prepričanim o svoji nedotakljivosti. Njeno pričevanje ni le razgalilo enega najmračnejših sistemov zlorab sodobnega časa, temveč je postalo tudi simbol preživetja in boja za resnico v svetu, v katerem so žrtve pogosto utišane ali diskreditirane. Virginia Giuffre je postala obraz poguma, s katerim je kljubovala strukturam moči, denarja, vpliva in molka. A njena smrt ni samo še ena novica v hrupu vsakdanjih naslovnic, je boleč opomin, da spregovoriti o nasilju ne pomeni nujno doseči pravico. Da pogum, ki ga slavimo, ne pomeni nujno tudi rešitve. In da so zgodbe številnih žrtev še prepogosto zgodbe počasnega zloma, ki se ne začnejo z zlorabo, temveč z odločitvijo, da o njej spregovorijo. Zgodba Virginie Giuffre nas zato opominja, naj se ne zadovoljimo s površinskim občudovanjem njenega poguma, ampak se zazremo v breme, ki ga je ta pogum nosil. Virginia namreč ni bila poražena tisti trenutek, ko je kot najstnica postala žrtev spolnega izkoriščanja. Bila je preživela. Bila je ena redkih, ki so vstale in glasno pokazale s prstom na svoje zlorabljevalce, med katerimi niso bili neznanci, temveč vplivni moški, varovani z bogastvom, političnimi zvezami in institucijami. Na poti, ki naj bi peljala k resnici in pravici, pa jo je čakala druga past: dvom, sodniške analize njene verodostojnosti, sramotenje v medijih, posmeh, psihološki linč, pravne manipulacije. Vsak korak naprej je bil obenem tudi spust v novo obliko bolečine – v svet, v katerem je bila še naprej predmet dvomov, konstantne analize, sodb, razpravljanja, brez pravice do miru. Zgodba Virginie razgalja globoko zablodo sodobne družbe, ki deklarativno spodbuja žrtve, naj spregovorijo. V teoriji žrtvam vzklikamo: “Spregovori!, Zaupaj!, Povej!” Ko pa to storijo, jih pogosto pustimo same. Ali še huje – kaznujemo jih. Z vprašanji, kot so: Zakaj šele zdaj?, Zakaj je šla tja?, Zakaj se ni branila?, Zakaj je govorila, kakor je?, Zakaj se je nasmehnila v kamero?. Kaj kmalu se težišče pozornosti premakne. Žrtev, ki spregovori, najprej doživi val pozornosti, celo občudovanja, za tem pa pride val dvomov. Namesto da bi se vprašanja usmerila k tistim, ki so odgovorni za nasilje, se začnejo postavljati vprašanja o njej: o njenih motivih, o doslednosti njenih izjav, o njenem življenjskem slogu. Pogum, ki ga je pokazala, se zamegli pod težo sumničavosti, kot bi bila sama odgovorna za breme, ki ga nosi. In tako ni več ženska s svojo zgodbo, temveč projekcija tujih dvomov, predsodkov in pričakovanj. Institucije, ki bi morale ščititi, postanejo hladne, se distancirajo. Pravniki razpravljajo, mediji iščejo senzacijo, javnost pozablja. Ko odmevi utihnejo, ostaneš sam – z razgaljenim telesom, ki ga je svet analiziral, razstavil na koščke in pozabil sestaviti nazaj. Z glasom, ki počasi utihne. Z bremenom, ki je pretežko. Tudi tisti, ki delamo z žrtvami, to občutimo. Njihovo breme postane tudi naše. Vidimo odpor institucij, odpoved zaveznikov, sistem, ki pogosteje verjame storilcu kot žrtvi. Pomagamo, a vemo, da je to včasih boj z mlini na veter. Kajti nasilje ni le dejanje posameznika. Je del struktur, ki jih nočemo razstaviti, v globine katerih ne želimo pogledati.
4 min 8. 5. 2025
Roke, ki premagujejo čas, niso le prispodoba. So resničnost vsakdanjika reševalcev motoristov — tistih, ki v boju s sekundami nosijo življenje na dlani. Prvi poskusi reševanja z motorjem, ki so temeljili na entuziazmu in prostovoljstvu, segajo globoko v devetdeseta leta. Leta 2002 smo začeli z organizirano obliko reševanja na motorju. Ponosen sem, da sem bil del pionirske ekipe, ki je brez dvoma orala ledino skrajševanja dostopnih časov v primeru intervencij, ko je bilo ogroženo življenje.
4 min 24. 4. 2025
Moja ljubezen do branja se je rodila v otroštvu. Ampak za branje so me navdušili drugi: moj dedek s svojo velikansko zbirko knjig, moja mama, ki mi je podarila svoj izvod romana Viharni vrh, moja varuška, ki mi je brala Svetlano Makarovič. Čeprav je branje nekaj, kar počnemo večinoma v samoti, celo kadar beremo za mizo v hrupni kavarni, je zame od nekdaj povezano z ljubeznijo do teh ljudi, prvih bralcev, ki sem jih spoznala.
4 min 17. 4. 2025
Padci na delniških trgih, ki so sledili napovedi uvedbe tako imenovanih recipročnih ameriških carin, so nagnali veliko strahu v kosti trgovcev s prihodnostjo. Natanko to namreč delniški trgi so: odraz prihodnosti oziroma prihodnjih dobičkov, ki jih ustvarjajo delniške družbe. A kaj je tisto, kar je v le dveh dneh spremenilo pogled na vrednost ameriških delniških družb, ki so v povprečju skupaj izgubile več kot desetino vrednosti? To je bila presenetljiva lahkotnost napovedi dviga carinskih stopenj na uvoz blaga iz glavnih trgovinskih partneric Združenih držav. Uvedba določene stopnje carine je bila sicer pričakovana že pred dnevom tako imenovane osvoboditve, kot ga je ameriški predsednik pompozno imenoval. Nikakor pa ni bil pričakovan lahkoten oziroma hevrističen način določitve carinskih stopenj. Ameriški predsednik je namreč še v marcu naznanil, da bodo Združene države skrbno in strokovno preučile vse razloge, zaradi katerih imajo neuravnoteženo blagovno menjavo, oziroma z drugimi besedami, iz nekaterih držav več uvažajo, kot tja izvažajo. Ta pogled je že sam po sebi skregan z ekonomsko logiko, saj bogate države po navadi več blaga uvažajo. To odraža tako blaginjo prebivalstva kot dejstvo, da se zato proizvodnja v taki državi ne izplača. Tako prav ameriške multinacionalke že vrsto let selijo enostavnejšo proizvodnjo v azijske države, kjer so ustvarjale dobičke s tem, da so blago proizvedle z nizkimi stroški, medtem ko so ohranjale faze z visoko dodano vrednostjo v Združenih državah. Ameriška podjetja so tako še vedno oblikovala in razvijala proizvode doma, proces proizvodnje pa prepustila državam, ki so to naredile z nizkimi stroški in visoko kakovostjo izdelave. Razumljivo je to v času prispevalo k temu, da so Združene države imele vse večji primanjkljaj pri blagu, vendar na drugi strani presežek s svetom pri storitvah. Podjetja iz tujih držav so še vedno veliko investirala v Združene države, kupovala ameriške delnice in obveznice ter tako financirala primanjkljaj v tekoči bilanci. S tem dogovorom je bil po moji oceni zadovoljen ves svet, vendar ni gospodarstvo edino, ki določa pravila igre. Predsednik Trump je že pred izvolitvijo zatrjeval, da je uvedba carin po njegovem mnenju pravičen ukrep, ki bo Združenim državam povrnil svetovni ugled in številna izgubljena delovna mesta v industriji. Taka predvolilna obljuba je naletela na posluh predvsem pri volivcih v zveznih državah, v katerih je bilo v preteklosti ukinjenih veliko delovnih mest v industriji. Ob tem pa je treba poudariti, da ostaja stopnja brezposelnosti v Združenih državah zgodovinsko ena najnižjih in je veliko vprašanje, od kod bi država sploh dobila toliko ljudi, ki bi danes opravljali enostavna dela v industriji. Z uvedbo carin je Trumpov končni cilj prav to: povečati proizvodnjo v Združenih državah, tudi ob dejstvu, da za to ni jasne ekonomike, ne znanja, ne razpoložljive delovne sile. Eden izmed prvih ukrepov aktualnega predsednika je bil tudi pregon nezakonitih migrantov, na katerih temelji poceni delovna sila na podeželju in v ameriških tovarnah. Kakšna je torej sploh povezava med carinami in dobički? Carine pomenijo, da bo uvoznik moral plačati več za uvožen proizvod, izdelan v tujini, in bo sčasoma to razliko v ceni prenesel na potrošnika. Obenem je to spodbuda domači proizvodnji, katere strošek proizvodnje je danes višji. Zaradi razlike v končni uvozni ceni izdelka zaradi uvedbe carin se bo razlika z domačo proizvodnjo znižala, to pa naj bi tudi spodbudilo odpiranje novih obratov v Združenih državah. Na tem mestu pa se sanjarjenje ameriškega predsednika ustavi, ker se industrija ne more preseliti na kratek rok, saj so s tem povezani veliki fiksni stroški. Prav tako Združene države nimajo zadosti ljudi s kompetencami, da bi delali v ameriški industriji, za plače, ki bi bile nizke, ker odražajo proizvodnjo izdelkov z nizko dodano vrednostjo. Proizvodnja z visoko dodano vrednostjo je namreč v Združenih državah že zdaj močna, če izpostavimo le farmacijo in vojaško industrijo. Finančni trgi so pretekli petek dodatno upadli tudi zaradi kitajske napovedi o uvedbi proticarin. Zato bodo ameriški proizvodi dražji na Kitajskem in bodo verjetno evropski proizvodi bolj zaželeni v očeh kitajskih kupcev. Ekonomska politika, ki jo Trump izvaja, je po mnenju nas, večine ekonomistov, destruktivna. Vseeno pa si nekako ne znam predstavljati, da ne bi Trump v prihodnje vseeno pokazal malo več pragmatizma ter ocenil tudi stroškov, ki jih bo s svojo napovedjo povzročil velikim ameriškim multinacionalkam, kot so Tesla, Nike in Apple. Vsekakor je pred nami še zelo razburljivo obdobje, vendar nanj ne smemo gledati čustveno, ker je do določene mere vse skupaj teatralno in namenjeno dialogu Trumpa z ameriškimi volivci. Prav tako lahko ameriške multinacionalke vpliv carin omilijo z nižjimi uvoznimi cenami. Moč finančnih trgov običajno na koncu zmaga, zato verjamem, da bodo današnji vlagatelji čez nekaj let za to tveganje nadpovprečno poplačani. Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
5 min 10. 4. 2025
Zamisel za to kolumno se je porodila ob gledanju Netflixove serije Adolescenca – o kateri zdaj govorimo že skoraj vsi. Med ogledom zgodbe o odraščajočem najstniku, ki navidezno hladnokrvno umori svojo sošolko, me je prešinila misel, kako krhko je pravzaprav to življenjsko obdobje. Čas, ko je vse prehodno, negotovo, ko si razpet med otroštvom in odraslostjo in med vse zahtevnejšimi družbenimi ideali iščeš svojo identiteto in mesto v svetu, je tudi čas velike ranljivosti in frustracij. In prav ta ranljivost, ta notranja iskanja in boji so lahko tisto, kar mladostnike in mladostnice naredi dovzetnejše za skrajna prepričanja in zavajajoče občutke pripadnosti. Ena takih poti sta radikalizacija in nasilje – ki lahko ponudita tisti občutek samozavesti in moči, po katerem najstniki in najstnice velikokrat hrepenijo.
5 min 3. 4. 2025
Bliža se kolesarska in motoristična sezona. In z njo – kot vsako leto – prizori, ki bi jih najraje izbrisali. Še vedno na terenu naletimo na poškodovance s pomanjkljivo zaščitno opremo – da o čeladi sploh ne izgubljam besed. Zanimivo, kako so starši zaskrbljeni ob vsakem otrokovem kašlju. Ob najmanjšem prehladu gredo k zdravniku. Ko otrok sede na kolo ali električni skiro, pa pogosto nima čelade na glavi. Brez zaščite. Brez razmisleka. Skrb izpuhti – dokler se nesreča ne zgodi. Takrat je običajno prepozno. V središču gorskega kolesarjenja je bilo tekmovanje v spustu z gorskimi kolesi. Karel, oče dveh deklet, ki sta bili aktivni tekmovalki, se je pozno popoldne tudi sam spustil po progi. Bil je navdušenec, amater, z dobrim kolesom in popolnoma zaščiten. Malo po 15. uri smo sprejeli klic. Priče so poročale, da je moški srednjih let padel s kolesom, je nezavesten in hudo krvavi iz glave. Zgodilo se je na težko dostopnem terenu, 200 metrov od glavne ceste. Skupaj s prostovoljnimi gasilci smo do poškodovanca prinesli vso potrebno medicinsko in tehnično opremo. Pomembno je vedeti, kako se je nesreča zgodila. Mehanizem padca nam razkrije, kako so sile vplivale na telo in kje lahko pričakujemo najhujše poškodbe. Kolesar je zapeljal čez korenino, padel čez balanco in z glavo priletel v drevo. Čelada je ležala nekaj metrov stran, počena po celotni dolžini. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo brez nje? Ob prihodu je poškodovanec ležal na boku, globoko nezavesten. V stabilni bočni položaj ga je obrnil prijatelj, ki je bil v trenutku nesreče tik za njim. Poškodovanca smo v osi obrnili na hrbet in začeli aspiracijo krvi iz ustne votline ob hkratnem varovanju vratne hrbtenice. Dihal je samostojno, a pospešeno. Takoj smo mu skozi masko z balonom aplicirali 100-odstotni kisik. Vitalne funkcije so bile v mejah normalnega. Pri hitrem pregledu so bile najbolj opazne poškodba glave z očalnim hematomom, močna krvavitev v ustno votlino ter krvavitev iz ušes in nosu, kot je značilno za poškodbo lobanjskega dna. Pri hudi travmi poleg krvavitve lahko ubije tudi zapora dihalne poti. Iz ustne votline smo mu med intervencijo izsesali 300 ml krvi. Na levi strani prsnega koša smo opazili hematom in neenakomerno premikanje. Ob avskultaciji ni bilo slišati dihalnih zvokov, ob izvedbi perkusije pa je bila slišna zamolklina ‒ to je nakazovalo na krvavitev v prsni koš. Takoj smo aktivirali helikoptersko službo nujne medicinske pomoči, ki je pri tako zahtevnem reševanju ključna. Pri intervenciji je bila ves čas navzoča Karlova žena. Bila je izjemno mirna in presenetljivo zbrana. Njena pozitivna naravnanost nas je opogumila in nam dala dodatno moč. Helikopter je bil v 25 minutah v Kočevju. Stanje se je slabšalo. Kri je še vedno polnila Karlova usta, njegovo dihanje je postajalo vse bolj oteženo. Vsi smo se zavedali, da bo v kratkem potrebna dokončna oskrba dihalne poti. Sprejeli smo odločitev, da poškodovanca damo v umetno komo in ga priključimo na dihalni aparat. Postopek je bil zapleten zaradi nenehne krvavitve v ustno votlino, a nam je v drugem poskusu uspelo. To so postopki, ki se ne izvajajo vsak dan, še posebno pa ne v tako skrajnih okoliščinah. Karel je bil prepeljan v Ljubljano. Zavedali smo se, da je njegovo stanje kritično. Toda rdeča nit te zgodbe ni delovanje intervencijskih služb, ampak trezno ravnanje prijatelja, ki ga je obrnil na bok. Karel je nezavesten obležal na hrbtu. Dihal je spontano, a je krvavel v ustno votlino. Jasno je bilo, da ima hude poškodbe, morebiti tudi vratne hrbtenice. Toda v takem primeru ima prednost življenje. Če ga prijatelj ne postavil v stabilni bočni položaj, bi Karel nehal dihati, kri bi mu napolnila dihalne poti in že pred našim prihodom bi doživel srčni zastoj. Po mesecu dni se je zbudil. Brez posledic. Seznam diagnoz je bil dolg: v celoti počeno lobanjsko dno, krvavitve v glavi na treh mestih, zlomljena vratna in prsna vretenca ter masivna krvavitev v desnem prsnem košu. Rešila ga je čelada. Rešila ga je hitra odločitev prijatelja. Rešila ga je ekipa, ki se je bojevala za njegovo življenje. Padec traja sekundo, posledice trajajo vse življenje. Če imaš srečo.
4 min 27. 3. 2025
Leta 2007 sem dopolnila devet let. Ne spomnim se, kako sem praznovala svoj rojstni dan, in če dobro pomislim, si lahko v spomin podrobneje prikličem samo peščico svojih rojstnodnevnih zabav. Večinoma zato, ker se nikoli nisem zares potrudila, da bi jih organizirala, v srednji šoli in pozneje, na faksu, sem rojstne dneve praznovala na terasi stanovanja, v katerem sem odrasla, tik nad železniško progo, da je zvoke starega radia občasno preglasilo hrumenje vlaka. Še nikoli mi ni nihče priredil zabave presenečenja – zabavo sem si vedno organizirala sama, in to kar se da skromno.
5 min 20. 3. 2025