Iskanje podcasts
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Kolumna Prepih. Razmišljanja štirih različnih opazovalcev življenja.
Kolumnisti prve sezone so:
Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije
Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja
Primož Velikonja, reševalec, Zdravstveni dom Kočevje
Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani
18 epizod
Kolumna Prepih. Razmišljanja štirih različnih opazovalcev življenja.
Kolumnisti prve sezone so:
Bojan Ivanc, glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije
Liu Zakrajšek, pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja
Primož Velikonja, reševalec, Zdravstveni dom Kočevje
Jasna Podreka, sociologinja, Filozofska fakulteta v Ljubljani
V zadnjih dveh desetletjih so bile med velikimi prelomnicami za ves svet finančna kriza, pandemija ter nato še energetska kriza in visoka inflacija. Vsakega od teh izzivov smo premagali, pri čemer so pomembno vlogo igrale države z določanjem ukrepom za blažitev negativnih učinkov na gospodarstvo in posameznike. Po vsaki od teh velikih prelomnic pa je močno narasel tudi javni dolg, ker je izjemno ukrepanje držav povezano tako z ukrepi na področju subvencij in drugih pomoči kot tudi z nižjimi davčnimi prilivi. V Evropi smo imeli še eno krizo, ki je drugje niso čutili, in sicer po finančni krizi, ko so se stroški zadolževanja nekaterih držav zelo povečali. Ta kriza je bila posledica nezaupanja v plačilno sposobnost držav v območju evra. Kriza se je razpletla po dolgih zapletih, saj države z nizkim dolgom niso želele jamčiti za dolg drugih držav. Danes smo po moji oceni pred novim izzivom. Evropske države bodo zelo verjetno bistveno dvignile svoje izdatke za obrambo, ker je novi ameriški predsednik jasno povedal, da se Evropa ne more več zanašati na varnostna jamstva, ki ji ga dajejo Združene države prek zveze NATO. Po moji oceni nobena od evropskih držav teh izdatkov ne dviguje zato, ker bi imela napadalni namen, temveč zato, ker so se varnostna tveganja za Evropo v zadnjih nekaj letih bistveno povečala. V lanskem letu so denimo države Evropske unije za obrambo skupaj namenile 326 milijard evrov, kar je bilo 1,9 % bruto domačega proizvoda. Obrambni izdatki v Evropi se pomembno povečujejo od leta 2022, kar sovpada z začetkom vojne v Ukrajini. Vseeno je treba opozoriti, da Ukrajina v obdobju zadnjih treh let kot prejemnica vojaške pomoči od vseh držav na svetu ni prejela več kot 130 milijard evrov. Od Evrope je prejela 62 milijard evrov vredno vojaško opremo oziroma 20 milijard na leto. Nemčija, Združeno kraljestvo in ZDA so tej podpori namenile manj kot 0,2 odstotka svojega bruto domačega proizvoda, kar je za njih zanemarljiv delež. Izdatki za obrambo v Evropi tako niso rasli zaradi visoke pomoči Ukrajini, temveč zaradi nakupa nove vojaške opreme, ki je danes dražja, kot je bila pred leti. A zakaj dvigniti izdatke za obrambo prav zdaj in tako hitro? Višji izdatki za ta namen lahko namreč pomenijo nižje izdatke za druge namene, kot denimo za zdravstvo, šolstvo in socialno državo. Lahko morda pomenijo tudi nove davke, kar pomeni dodatno breme za gospodarstvo in posameznike. Višji izdatki so povezani tudi s krepitvijo števila vojakov, ker so skoraj vse evropske vojske kadrovsko podhranjene. Najboljši motivator za krepitev števila vojakov je dvig plač in uvedba drugih ugodnosti, povezanih s služenjem v vojski, kar pa verjetno pomeni manjšo razpoložljivost delavcev v drugih dejavnostih. Zgodovina nas uči, da so države v zadnjih 130 letih v Evropi tako visok dvig obrambnih izdatkov financirale pretežno z dolgom, v manjši meri pa z višjimi davki. Le redko kdaj pa z zmanjšanjem potrošnje države na drugih področjih. »Toda tudi dolg je treba enkrat odplačati«, bi se na to odzval racionalen posameznik. Na tem delu je treba ločiti med posameznikom in državo. Države skoraj nikoli ne znižujejo svojega dolga, le dodajajo mu novega, kljub temu da stare obveznice poplačajo, ko dospejo, še pred tem pa izdajo nove. In točno to prinaša tudi skupen evropski načrt, ki bi državam članicam omogočal cenejše financiranje teh izdatkov z novim dolgom, hkrati pa bi Evropska komisija ustrezno prilagodila svoj pogled na primanjkljaje držav tako, da bi tolerirala njihov dvig. Vendar nobeno kosilo ni zastonj. Izdaja dodatnega dolga pomeni ustvarjanje novega denarja, kar lahko pomeni tudi nekoliko višjo inflacijo. To se recimo na trgu najbolj jasno vidi v tržni obrestni meri na 10-letni državni dolg. Ob napovedi visokega dviga izdatkov za ta namen v Nemčiji so se stroški zadolževanja nemške države dvignili hitro z 2,4 odstotka na 2,8 odstotka. Nemčija se zaradi svojega nizkega dolga uvršča med najbolj varne države, ki se najceneje zadolžujejo. Precej podobno se je zgodilo s slovensko obveznico, kjer je tržna obrestna mera narasla s 3 na 3,3 odstotka. Izdatki za obrambo vplivajo tudi na gospodarsko rast. Plače vojaškega osebja se prelijejo v potrošnjo, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda. Izdatki za nakup opreme pa pozitivno vplivajo na gospodarsko rast v primeru, da je oprema izdelana v državi ali pa podjetja iz Evrope sodelujejo v verigi vrednosti, ki zagotavlja proizvodne dele za vojaško opremo. V zadnjih treh letih so evropske države okoli 80 odstotkov orožja uvozile iz drugih držav, kar na gospodarsko rast ni vplivalo pozitivno. Države članice se tako prav zdaj dogovarjajo, ali bi nove nabave orožja morale prednostno upoštevati dobavitelje in proizvajalce iz Evropske unije ali pa tudi iz drugih držav, kot so Združeno kraljestvo, Norveška in Turčija. Lahko bi rekli, da se krešejo mnenja med ekonomisti in obramboslovci, saj prvi zagovarjajo domačo proizvodnjo in nabavo, drugi pa dajejo prednost tehnološki uporabnosti orožja. Vsekakor pričakujem, da bo tema dviga obrambnih izdatkov ostala z nami še naslednjih nekaj let, obenem pa menim, da bodo imeli pozitiven vpliv na gospodarsko rast. Vsekakor pa lahko na ta račun pričakujemo nekoliko višjo prihodnjo rast cen, kot bi jo imeli sicer.
5 min 13. 3. 2025
Osmi marec je dan, ki nas opominja, da pravice, ki jih ženske imamo danes, niso samoumevne in tudi ne podarjene, ampak izborjene s strani številnih pogumnih in bojevitih žensk, ki niso pristale na samoumevnost podrejenosti, ki je bila ženskam v zgodovini vsiljena. To je dan, ko sicer obeležujemo doseženo, a hkrati je tudi dan, ki nas opominja, da moramo še naprej vztrajno delovati za ohranjanje in širjenje teh pravic. A je to tudi dan, ko se sprašujemo: koliko spomina nam je še ostalo o pravem pomenu tega praznika?
5 min 6. 3. 2025
Razmišljam o minljivosti, smrti. V naši službi se v enem dnevu lahko sprehodiš med rojstvom in smrtjo. Prav te skrajnosti so predvsem za mlade kolege na začetku poti lahko zelo stresni. Bilo je sredi poletja. Klicale so priče iz vrtca v precej oddaljeni vasi na Kočevskem, da se je med sprehodom izgubil leto in pol star otrok. Iskalna akcija naj bi se začela že pred dobre pol ure. Aktivirana je bila tudi helikopterska služba nujne medicinske pomoči. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica intervencijskih služb in naključnih mimoidočih, ki so bili pripravljeni pomagati pri iskanju. Vsi so panično tekali naokoli v želji, da bi otroka čim prej našli. Na kraju dogodka je bila tudi mama. Lahko si predstavljate njeno stisko, bolečino in nemoč. Zaslišali so se glasni kriki: "Našli smo ga!" Potem je nastala smrtna tišina. Policist je otroka v naročju prinesel tja, kjer smo imeli pripravljeno opremo za oživljanje. Takoj smo začeli temeljne in dodatne postopke oživljanja. Vsi invazivni postopki, kot so vzpostavitev proste venske poti in intubacija, so tekli gladko. Pri otrocih je vse težje. Zaradi anatomskih in fizioloških značilnosti je treba natančno poznati parametre za določeno starost. Odmerki zdravil, nastavitve na respiratorju, velikost endotrahealnega tubusa – vse se preračunava na otrokovo telesno težo ali starost. Danes obstajajo sodobne aplikacije, ki nam pri tem pomagajo, a takrat smo se lahko zanesli le na lastno znanje in izkušnje. Vsaki dve minuti smo na defibrilatorju preverjali otrokov srčni ritem. Asistolija, po domače ravna črta. To pomeni, da v srcu ni bilo nobene električne aktivnosti. Menjavali smo se pri stisih prsnega koša in dajali zdravila po protokolu. V izvedbo oživljanja smo vložili nadčloveške napore. Na intervenciji so bili poleg mame še oče, stara mama in dedek. Oče je držal infuzijo, dedek je otroka držal za roko. Na mestu dogodka se nam je pridružila še helikopterska ekipa in nadaljevala naše delo. Po dveh urah izjemnih naporov, pozitivnih misli in upanja smo oživljanje končali. Ni bilo uspešno. Še vedno ga imam pred očmi. Nikoli ne bom pozabil takratnega občutka nemoči in izgube. Z ekipo smo se po intervenciji pogovorili o tehnični plati in subjektivnem doživljanju. Zadnjih nekaj let imamo v ekipi tako imenovano "zaupnico", ki je usposobljena za izvedbo razbremenilnega pogovora po zahtevni intervenciji. Čeprav smo profesionalci, nismo superheroji. Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo. Ko pridemo k pacientu, se poskušamo čustveno oddaljiti, saj lahko le tako damo najboljšo možno oskrbo. Misel na smrt nam verjetno ne olajša življenja. Po navadi jo držimo na varni razdalji. Tam nekje. Vendar smrt lahko nenadoma udari z nepredstavljivo silo. Prikrade se tja, kjer je ne pričakujemo, in nas postavi pred dejstvo, da je vse minljivo. Opominja nas, kako krhko je življenje, kako hitro lahko izpuhti v nič. Zaradi svoje izkušnje soočanja s smrtjo lahko zagotovo rečem, da nam misel nanjo pomaga videti, da je življenje tukaj, zdaj. Čeprav se zdi neprijetno, je pomembno, da se o njej pogovarjamo. Da jo sprejmemo kot del življenja. Velikokrat sem v stresu zaradi načrtov za prihodnost in si pogledam čez ramo, ali je še vedno tam. A ob takih trenutkih spoznam, da je edino, kar zares imamo, sedanji trenutek. Kaj je res pomembno? Kaj bi zapolnilo moje življenje? Zakaj bi se moral obremenjevati s stvarmi mesece vnaprej, ko pa ne vem, ali se bom zjutraj zbudil? Morda je ključ v tem, da ne čakamo na prave trenutke, ampak jih ustvarjamo. Da ne izgubljamo časa za nepomembne skrbi, ampak se osredotočimo na tisto, kar nas zares osrečuje. Kajti življenje je minljivo, a trenutki, ki jih živimo polno, ostanejo v večnosti spomina. Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
4 min 27. 2. 2025
Kdaj začutim pristno navdušenje, tisto skoraj otroško radost? Vam povem. Ko imam novo kavno šalčko z lepimi vzorčki. Pitje kave zjutraj je zame obred, v katerega spada lepa kavna šalčka, ampak če bi se razgledali po mojih kuhinjskih omaricah, bi morda pomislili: »Pa saj jih ima že deset različnih.« Obred pitja kave iz lepe skodelice z motivi metuljčkov, rož in srčkov (da, rada imam kič) mi očitno zelo veliko pomeni. Nekje sem prebrala, da o ljudeh veliko izveš po tem, kaj poklanjajo za darila: ali nekomu podarijo nekaj, kar bi si želeli sami, ali pa si vzamejo čas in res premislijo, kaj si želi oseba na drugi strani. Prijateljica mi je pred časom za praznike omenila, da ima zame neko malenkost, in ko mi je podala darilno vrečko, sem v njej zagledala ... kavno šalčko.
4 min 20. 2. 2025
Z novim mandatom ameriškega predsednika so rokavice v mednarodni politiki dokončno snete. Moč posameznega gospodarstva določa tudi njegov vpliv in statistični podatki že dolgo kažejo, da ameriško gospodarstvo postaja vse bolj storitveno in vezano na uvoz poceni blaga, kitajsko pa vse bolj proizvodno in vezano na rast izvozne uspešnosti pri blagu na tujih trgih. Evropsko je po teh parametrih nekje vmes, ker je na uvozni strani vse bolj odvisno od uvoza blaga, izdelanega na Kitajskem, na izvozni pa tudi od blaga, ki ga izvaža v Združene države Amerike. Vseeno proizvodnja v Evropi izdelanih izdelkov za izvoz na tujih trgih stagnira, ker je konkurenčni pritisk kitajskih proizvajalcev na tretjih trgih vse močnejši. V zgodovini so bile komercialna uspešnost, velikost in tehnološka dovršenost proizvodnje skoraj vedno povezane s prevlado na vojaškem področju. In to je tisto, kar je dolgoročno pomembno za vsak imperij.
5 min 13. 2. 2025
»To je težek dan spomina, Lloyd.« »Zakaj pa, gospod?« »Ker tisti, ki bi se morali spominjati, so pozabili.« »Na srečo spomin ni izključna pravica posameznikov, ampak odgovornost vseh.« »Je to način, kako ne pozabimo preteklosti?« »Ne, to je način, kako spremenimo sedanjost.« Tako v enem od svojih del razmišlja italijanski pisatelj Simone Tempia o vlogi in pomenu ohranjanja zgodovinskega spomina. Vsako leto 27. januarja obeležujemo Dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni le trenutek spomina na milijone nedolžnih žrtev nacističnega režima, ampak tudi opomin človeštvu, do česa lahko pripeljejo človeški pohlep, družbena brezbrižnost in zgodovinska pozaba. Kot je leta 2006 zapisal generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan: »Moramo se ga spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin«. A vprašanje je, koliko spomina in zavedanja je o tem še ostalo ter kam glede tega plujejo mlajše generacije in sodobni svet na sploh. Zdi se, da o tem vprašanju veliko pove razmislek, ki ga je na dan spomina podala Liliana Segre, italijanska Judinja in doživljenjska senatorica v Italiji. Kot preživela Auschwitza in ena redkih še živečih prič tega obdobja izraža globok pesimizem glede prihodnosti zgodovinskega spomina, saj kot pravi (citiram): »Ko bomo vsi enkrat mrtvi – nas, preživelih, je že zdaj le še peščica – se nas bodo naši neposredni nasledniki in dobri učitelji spominjali še nekaj časa. Potem bomo postali zgolj vrstica v učbeniku zgodovine, nato pa niti to ne več.« In ravno v tem se skriva srž problema – ko zgodovinski spomin zbledi, se izgubi tudi razumevanje mehanizmov, ki so privedli do takšnih zločinov, kot je bil holokavst. Zgodovina nas uči, da se vzpon ekstremističnih gibanj in diktatur, kot sta bila fašizem in nacizem, ne zgodijo čez noč in da ne nastanejo zgolj zaradi enega posameznika in peščice njegovih somišljenikov, temveč jih omogoči družbena večina, četudi neposredno ne simpatizira s takšnimi prepričanji. Gre za tisto večino, ki v ključnih trenutkih ostane brezbrižna, neaktivna in indiferentna do družbenih krivic in širšega dogajanja. V luči tega razmisleka nikakor ne moremo ostati indiferentni do nedavnih dogodkov ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ko je Elon Musk množico pozdravil z iztegnjeno desnico. Sam Musk je sicer namignil, da je šlo le za srčen pozdrav predsedniku in občinstvu, vendar sprejemanje teh razlag pomeni sprenevedanje. Če imamo kanček zgodovinskega spomina, vemo, da je bila ta gesta v zgodovini posvojena s strani točno določenih akterjev, da je dobila zelo jasen pomen in se je z razlogom v javnosti ne uporablja. Ko gesto povežemo s kontekstom in osebo, ki jo je izvedla, postane jasno, da je bila izražena z namenom, da v svet pošilja jasno sporočilo, ki ga ne gre spregledati in nakazuje na vse večjo normalizacijo ekstremističnih idej v sodobni družbi. Zgodovina nas uči, da sta spomin in kritično mišljenje ključnega pomena, da človeštvo ne ponovi svojih najtemnejših poglavij iz preteklosti. Kljub temu pa, žal, nismo vedno uspeli preprečiti, da se temne plati zgodovine ne bi ponovile. Čeprav mnogi verjamejo, da se pretekle grozote, kot so holokavst ali fašizem, ne morejo ponoviti, nas resničnost pogosto opozarja na nasprotno. Odsotnost spomina, brezbrižnost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja so tiste sile, ki so v zgodovini tlakovale pot diktaturam in najhujšim zločinom proti človeštvu, in ki tudi v sodobnem svetu prispevajo k vzponu ekstremističnih gibanj, ki te zločine relativizirajo ali celo upravičujejo. V skladu s tem nam dobro ogledalo postavi izjemen film Interesno območje (The Zone of Interest) režiserja Jonathana Glazerja, ki prikazuje življenje Rudolfa Hössa, poveljnika taborišča Auschwitz, in njegove družine, ki v senci množičnega trpljenja živijo navidez povsem običajno, lagodno življenje. Ta srhljiva normalizacija grozot nas sili v premislek o tem, kako lahko ljudje odvrnejo pogled od nepredstavljivega trpljenja, če to ne posega neposredno v njihov vsakdan. Ta mehanizem brezbrižnosti in odtujenosti je žal prisoten tudi v današnjem svetu. Gledano skozi prizmo aktualnih dogodkov, zlasti dogajanja v Gazi, film postane še bolj srhljivo aktualen. Obsežno trpljenje civilistov, vključno z otroki, pogosto ostaja le oddaljena novica, na katero se mnogi odzivajo z apatijo ali celo racionalizacijo. Interesno območje nas opominja, da je molk prav tako dejanje – in da normalizacija nasilja vodi v nadaljnje tragedije. Ob prihajajočem slovenskem prazniku kulture, ki nas spomni na pomembnost ohranjanja spomina in kulturne dediščine, ne moremo spregledati vloge, ki jo ima kultura pri tem procesu. Kultura je lahko odsev preteklosti, obenem pa tudi orodje, ki nas izobražuje in usmerja v prihodnost. Je most, ki nas povezuje z zgodovino, hkrati pa nas spodbuja, da ne pozabimo naukov, ki nam jih ta ponuja. Spomin na preteklost ni samo pogled nazaj, temveč tudi odgovornost do tega, kako oblikujemo sedanjost in prihodnost. Izobraževanje mladih o preteklosti na ustrezen način se zato zdi eno ključnih izzivov prihodnosti – o tem, kaj se zgodi, ko človeštvo podleže sovraštvu, indiferentnosti in lažnemu občutku varnosti.
6 min 6. 2. 2025
Lepo in mirno nedeljsko jutro. Na terasi pijem kavo. Tišino nenadoma prekine pisk gasilskega pozivnika.
5 min 30. 1. 2025
Rada bi spet dobila kartico s tremi vrsticami o tem kako je kaj z ljudmi v drugih mestih
4 min 23. 1. 2025
Donald Trump bo 20. januarja prisegel kot novi ameriški predsednik in se tako po štirih letih vrnil v Belo hišo. Ameriški predsednik je zelo specifična osebnost. V osnovi ima namreč večje pristojnosti, kot jih ima naša predsednica. Po vsebini je moč njegovih odločitev primerljiva z močjo predsednika vlade. Vendar predsedovati Združenim državam Amerike ni primerljivo z drugimi funkcijami po svetu, predvsem zaradi velikega gospodarskega pomena ZDA, ki ga te predstavljajo za zunanji svet.
5 min 16. 1. 2025
Refleksija o družbenih privilegijih in družbeni neenakosti V zadnjih letih smo bili priča številnim spremembam v družbenem diskurzu, kjer so teme vključevanja, enakosti in pravičnosti postale središče pozornosti. "Go Woke, Go Broke" je populistična oznaka, ki se pogosto uporablja za kritiko tako imenovane "woke" kulture, s katero se označujejo ljudje in organizacije, ki se zavzemajo za večjo družbeno pravičnost, vključno z bojem proti rasizmu, seksizmu, homofobiji ter drugim oblikami diskriminacije. Argumenti, ki podpirajo kritiko "woke" kulture, izhajajo iz predpostavke, da smo skozi diskurz o enakosti in pravičnosti postali preveč občutljiva družba, ki ustvarja nelagodje in ne dopušča več nikakršne svobode izražanja in humorja, saj pretirano reagira na vsak diskurz o neenakosti in diskriminaciji. To naj bi bilo po mnenju kritikov woke kulture kontraproduktivno, saj naj bi pretirana zasičenost s pravičniškim diskurzom in enakostjo vodila v radikalizacijo družbe ter obračanje volilnega telesa v skrajno desno. Med bolj glasnimi kritiki woke kulture najpogosteje najdemo privilegirane heteroseksualne bele moške (kot je npr. Elon Musk), ki se v tem diskurzu pogosto čutijo neposredno napadene, in ki, kot smo lahko brali v eni od kolumn nekega ljubljanskega univerzitetnega profesorja, imajo (citiram) “dovolj tega, da so dežurni krivci za vse”. Takšen diskurz vodi do stališč, da so tisti, ki se borijo za pravice marginaliziranih skupin, "preveč občutljivi," in da bi bilo bolje, da se ob sovražnem, izključujočem in nestrpnem govoru in krivicah ne oglašajo. Kritiki kulture woke namerno ali nenamerno spregledajo, da pri tem ne gre za preobčutljivost posameznic in posameznikov, ampak gre v resnici za nekaj bistveno pomembnejšega. Gre namreč za prizadevanja glede razumevanja in odprave globokih sistemskih neenakosti, ki so prežemale zgodovino človeštva, ki persistirajo še danes in se ohranjajo prav preko obstoječega in dominantnega diskurza. Jezik namreč ni samo sredstvo sporazumevanja, ampak tudi močno orodje za oblikovanje družbene resničnosti. Določa, kaj je prav in kaj narobe, ter postavlja norme, ki usmerjajo naše vedenje in razumevanje sveta. Z jezikovnim posegom v realnost to realnost tudi ustvarjamo in je ne zgolj nevtralno opisujemo. Zato je javno odzivanje na vsakršno krivico šele začetek procesa odpravljanja teh krivic. Ko pa govorimo o dežurnih krivcih in družbenih privilegijih, je zelo pomembno razmišljati o lastnih privilegijih in se ne osredotočati na krivdo v individualnem smislu. Nujno je opraviti samorefleksijo lastnega položaja in razumevanja ujetosti v strukture privilegijev, v katere smo lahko ujeti čisto vsi, tako moški, ženske kot vsi drugi. Privilegij, kot ga razumemo v relaciji do družbene odgovornosti lastne pozicije, ne pomeni, da je posameznik osebno odgovoren za obstoječe družbene neenakosti, temveč da je del sistema, ki te neenakosti ohranja. Mnogi kritiki "woke" kulture pogosto napačno trdijo, da se ta kultura osredotoča na obsojanje posameznikov iz privilegiranih skupin, kar naj bi vodilo do občutka krivde in nelagodja. Vendar je takšna kritika površinska. Ključna naloga, ki jo ima vsak izmed nas, zlasti tisti, ki pripadamo privilegiranim skupinam je, da se zavedamo, kako so naši privilegiji povezani z globljimi družbenimi strukturami, ki povzročajo neenakosti. Beli heteroseksualni moški kot skupina, ki je zgodovinsko imela politično in ekonomsko premoč, mora razumeti, da so privilegiji, ki jih uživa, pogosto posledica sistematičnih krivic, ne pa zaslug posameznikov. Razumevanje, da so beli heteroseksualni moški kot skupina skozi zgodovino oblikovali sistem, ki je podpiral njihove privilegije, pomeni sprejeti odgovornost za spremembe, ki bi vodile k bolj pravični družbi. Spodbujanje takšne refleksije ne pomeni, da so vsi moški na svetu "krivi," temveč gre za vprašanje, kako lahko tisti, ki imajo več možnosti, prepoznajo svoje privilegije in jih uporabijo za to, da delujejo v smeri sprememb. Nezavedati se lastne privilegirane pozicije namreč pomeni postaviti se na stran dominacije in zatiranja. In to velja za vse, ki sodimo v privilegiran svet - pa naj si bomo beli heteroseksualni moški ali ne.
4 min 9. 1. 2025