Opis epizode

8. maja smo s Trga svetega Petra v Vatikanu lahko slišali znamenite besede: „Habemus Papam!“ (Imamo papeža!)

Novi papež je postal Američan Robert Francis Prevost, ki je prevzel ime Leon XIV. A kot nekoga, ki se že vrsto let ukvarja s preučevanjem spolno specifičnega nasilja in s posebno pozornostjo že leta spremljam tudi primere spolnih zlorab v Katoliški cerkvi, me ob izvolitvi novega papeža ne zanima toliko njegova teološka usmeritev, temveč predvsem vprašanje, kakšno politiko bo vodil na področju boja proti spolnemu nasilju in zlorabam znotraj RKC. Ali bodo njegov pontifikat pospremile ne samo besede, ampak tudi bolj konkretna dejanja. Njegovi predhodniki se z njimi žal ne morejo pohvaliti.

Ko je leta 2013 papež Frančišek nastopil pontifikat, je obljubil “odločen boj” proti spolnim zlorabam v RKC. Obljubil je, da bo Cerkev “še močneje” ukrepala proti tovrstnim zločinom, in se osebno opravičil za zlorabe, ki so jih zagrešili duhovniki.

V te besede je bilo vloženega veliko upanja – zlasti žrtve spolnih zlorab znotraj RKC so prvič verjele, da bodo pod njegovim pontifikatom dosegle težko pričakovano pravico. Če ne v materialnem smislu, pa vsaj v simbolnem – s konkretnimi dejanji, ki bi jasno sankcionirala povzročitelje in dala nedvoumen signal ničelne tolerance. Vendar pa, kot smo lahko spremljali delo papeža Frančiška več kot desetletje in kot opozarjajo raziskovalci tega področja ter preiskovalni novinarji, besedam niso sledile resne spremembe in konkretna dejanja.

Leta 2019 je papež Frančišek sicer sklical srečanje o zaščiti mladoletnih in ranljivih odraslih oseb znotraj RKC v Vatikanu, a dogodek je ostal predvsem simboličen. Leta 2021 je odprl možnost kazenskega pregona škofov, ki so zlorabe prikrivali – vendar v praksi skoraj ni bilo konkretnih sankcij. Zloglasni primer nekdanjega kardinala Theodora McCarricka je res pripeljal do njegove odstavitve, a šele pod pritiskom javnosti in dolgo potem, ko so bile zlorabe že dobro dokumentirane. Papež je leta 2022 uvedel novo zakonodajo (Vos estis lux mundi), ki naj bi olajšala prijavljanje zlorab, vendar po ocenah žrtev, aktivistov in dobrih poznavalcev sistema RKC sistem še vedno ostaja netransparenten, odgovornost pa razpršena in pogosto nedosegljiva.

Nekateri preiskovalni novinarji in poznavalci kanonskega prava opozarjajo, da je papež Frančišek imel tudi eno ključnih vlog pri pometanju pod preprogo enega večjih škandalov spolnih zlorab znotraj RKC – primera zlorab, ki jih je zagrešil jezuit Marko Ivan Rupnik.
Obtožbe o njegovih zlorabah niso zgolj špekulacije, kot bi nekateri želeli prikazati, temveč temeljijo na številnih, usklajenih in podrobnih pričevanjih žrtev, pa tudi prič, ki so Rupnika osebno poznale. Te izjave so bile prepoznane kot verodostojne ne le v širši javnosti, temveč tudi znotraj določenih delov klera in drugih predstavnikov Cerkve, ki so jih odkrito podprli in jim verjamejo.

Skladno s tem in zaradi teh obtožb, ki so jih ocenili za verodostojne, je Rimsko vodstvo Družbe Jezusove oz jezuitskega reda leta 2023 Marka Rupnika z dekretom izključila iz njihovega reda. Jezuitska skupnost je tudi javno izrazila podporo žrtvam, in vero v iskrenost njihovih pričevanj.

Prav tako pa ne gre spregledati, da je že pred javnimi obtožbami pater Ivan Rupnik dobil eno najstrožjih kazni znotraj Cerkve. Vatikan je slovenskega jezuita že leta 2019 začasno ekskomuniciral, torej izobčil iz Cerkve, ker je žensko, s katero je imel spolne odnose, odvezal greha. To dejanje, znano kot absolutio complicis, je strogo prepovedano in prinaša ekskomunikacijo.

A ekskomunikacija je bila v nekaj dneh preklicana. Kasneje, ko je ta inforamcija prišla v javnost, so se začela pojavljati ugibanja, zakaj je do tega prišlo in kdo je ekskomunikacijo preklical. Dobro obveščeni viri in poznavalci kanonskega prava so si enotni, da je edina oseba, ki je imela po cerkvenem pravu oblast, da to stori, papež Frančišek osebno. To dejstvo – da je bil Rupnik izobčen in nato hitro rehabilitiran – je ključni element kritik, da je bilo v tem primeru uporabljeno dvojno merilo: uradno stroga ničelna toleranca do spolnih zlorab, v praksi pa sistem zaščite.

Dejstvo, da je Rupnik svoja dejanja lahko izvajal več desetletij, tiči prav v tem, da je bil ves čas zaščiten – in še danes ostaja zaščiten – od najvišjih cerkvenih krogov. Nihče ga do danes ni jasno in odločno ustavil. Ta okoliščina osvetljuje širšo dinamiko primera in kaže na sistemsko naravo zatajevanja, ki je zlorabe omogočila in jih dolgo ohranjala v senci. Primer Marka Ivana Rupnika je pri tem le eden izmed bolj odmevnih – a nikakor ne osamljenih.

Iz do sedaj znanih podatkov je mogoče zaključiti, da tovrstni škandali niso samo individualni ekscesi, ampak plod globoko zakoreninjene sistemske zlorabe. Storilci za nasilna dejanja uporabljajo zlorabo duhovnosti, Cerkev pa v ozadju vodi notranje boje za moč in utišanje žrtev, z namenom varovanja ugleda institucije.

Vprašanje, ki se zato zastavlja ob izvolitvi novega papeža, je, ali bo novi pontifikat prinesel le nove besede ali končno tudi zavezujoče, učinkovite in javno transparentne ukrepe – katerih cilj bo razkrivanje resnice in ne ščitenje ugleda institucije s prekrivanjem vsega, kar bi lahko njen ugled okrnilo. A žal tudi papež Leon XIV. svoj pontifikat začenja z nahrbtnikom očitkov o dvojnih merilih, ko gre za vprašanja spolnih zlorab.

A kljub vsemu ostaja vsaj iskrica upanja – da se bo Katoliška cerkev končno zavedla razsežnosti teh zločinov in prevzela odgovornost, tudi z javnim priznanjem svojih napak, brez pometanja pod preprogo in brez neomejenega ščitenja institucije na račun diskreditacije žrtev. Boj proti spolnim zlorabam v Cerkvi ni boj proti veri ali proti Cerkvi sami – je boj za pravico, za dostojanstvo in za resnico, ki mora biti močnejša od vsake ideologije, vsakega prepričanja in vsakega varovanja ugleda.

Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Jasna Podreka