Opis epizode

Roke, ki premagujejo čas, niso le prispodoba. So resničnost vsakdanjika reševalcev motoristov — tistih, ki v boju s sekundami nosijo življenje na dlani.
Prvi poskusi reševanja z motorjem, ki so temeljili na entuziazmu in prostovoljstvu, segajo globoko v devetdeseta leta. Leta 2002 smo začeli z organizirano obliko reševanja na motorju. Ponosen sem, da sem bil del pionirske ekipe, ki je brez dvoma orala ledino skrajševanja dostopnih časov v primeru intervencij, ko je bilo ogroženo življenje.

Reševanje z motorjem zahteva celega človeka, absolutno prisotnost v času in prostoru. To ni samo služba. Je del življenja, ki ga občutijo najbližji člani družine. Za reševalca na motorju je poleg odličnega obvladovanja motornega kolesa in izjemnega strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje samega sebe v najbolj stresnih in intenzivnih okoliščinah. Delo reševalca motorista se začne s prihodom na mesto dogodka, kjer te pričakajo nepredvidljivi prizori. Običajno si sam z nekaj očividci, ki jih moraš v zelo kratkem času pridobiti na svojo stran, saj ti postanejo neprecenljiv vir pomoči.

Po zvočniku se zasliši motor. Oblečem zgornji del kombinezona, nadenem si čelado in se oglasim dispečerju. Pove, da grem na obrobje Ljubljane, kjer oživljajo mlajšega človeka. Takrat še nismo imeli navigacije. Področje pokrivanja je bilo treba dobro poznati, da si lažje obvladoval stres. Dispečerji so imeli ogromno znanja in fotografski spomin za lokacije. V določenih primerih te je dispečer prek UKV-povezave pripeljal do točnega kraja dogodka.

Prižgem motor, lučke, sireno in se odpeljem čez rampo. Vožnja s svetlobno in zvočno signalizacijo predstavlja ogromen stres že v reševalnem vozilu. Na motorju je to stres na potenco. Sireno imaš pod sedežem, tako da čutiš tudi vibracije. Srčni utrip poskoči na 160 udarcev v minuti. Boj se začne. Predvidevanje je ključno, da lahko varno prideš na lokacijo. Na Tržaški ulici se vsa vozila primerno umaknejo in naredijo tako imenovani reševalni pas, da lahko grem varno po sredini. V ogledalu zagledam osebno vozilo, ki mi sledi. Le nekaj metrov za mano. Brezglavo, noro in nerazumljivo. Pokažejo se vse frustracije posameznikov, ki na ta način hranijo svoj ego, ne razmišljajo pa o posledicah, ki sledijo. Obvestim dispečerja, naj obvesti policijo, da objestnega voznika ustavijo.

Pridem na kraj dogodka, kjer je mama in še nekaj očividcev. Eden od prisotnih, ki je bil vidno utrujen, je izvajal stise prsnega koša. Nemudoma poskrbim za menjavo in enega od laikov prosim, da začne stiskati. Po nekaj minimalnih popravkih je bil zelo suveren. Odprem kovčke, v katerih  imam vso potrebno medicinsko opremo, in se fokusiram na namestitev defibrilacijskih elektrod. Analiziram bolnikov srčni ritem. Ventrikularna fibrilacija. Odlično, si mislim sam pri sebi. Imamo dobro izhodišče. Glasno opozorim prisotne in izvedem defibrilacijo. Začnemo s ciklom temeljnih postopkov oživljanja. Medtem oskrbim dihalno pot in vzpostavim intravensko pot. Po dveh minutah reanimacije vzpostavimo cirkulacijo. Pacient je zadihal še pred prihodom ekipe nujnega reševalnega. Zazvoni pozivnik. Huda prometna nesreča na ljubljanski obvoznici. Ekipo nujnega reševalnega vozila prosim, naj mi pomagajo nadomestiti porabljeno opremo, in odhitim naprej.

Kljub vsem treningom nekaj mesecev pred sezono in dobri psihofizični kondiciji je to še vedno služba, kjer ne veš, ali se boš vrnil nazaj. To se je pokazalo že zelo hitro, ko je naš kolega Peter doživel hudo prometno nesrečo, ki je močno zarezala med vse nas. Moje globoko spoštovanje vsem reševalcem, ki se s prvim majem podajajo na misijo. Srečali jih boste v Ljubljani, Mariboru in na obali.

In tako, tam zunaj, na vročem asfaltu in v tihih bitkah za vsako življenje, delujejo tisti, ki ne iščejo priznanja. Njihov pogum je tih, a brezmejen. Njihove roke so tiste, ki rešujejo, njihova srca tista, ki dajo. Življenje rešujejo roke, ki ne iščejo slave.

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Primož Velikonja