Opis epizode

Francoski pisec Xavier de Maistre je bil konec osemnajstega stoletja zaradi prepovedanega dvoboja 42 dni v hišnem priporu. Ker takrat še ni bilo Instagrama in Tiktoka, ni mogel ravno viseti na telefonu, zato je napisal knjigo z naslovom Popotovanje po moji sobi – premislek o knjigah, ki so sestavljale njegovo domačo knjižnico, in kosih pohištva: postelji, naslanjaču, pisalni mizi in tako naprej. Za neko drugo pisalno mizo, v čisto drugem stoletju, smo tudi mi, udeleženci pisateljske delavnice, ki so jo nedavno priredili v prostorih LUDe knjigarne na Trubarjevi, po navdihu prej omenjene knjige pisali o popotovanju po interierju knjigarne; predmeti, knjige, lončnice, pokvarjen radio in gramofonska plošča naj bi bili vizualni utrinki naše postojanke. Ampak skoraj vsak kotiček te knjigarne poznam kot svoj žep, sem pomislila kot nekdanja prodajalka v točno tej knjigarni; le kaj naj novega opazim? In potem, kot da bi kdo pritisnil na gumb, so me preplavili občutki.

Nisem ena tistih, ki pišejo dnevnik, nikoli nisem imela fotoaparata, ki bi ga zares uporabljala, dvakrat sem se preselila v tujino in vsakič ugotovila, da imam čisto malo materialnih stvari in da sem že marsikaj zavrgla. Vedno sem samo drvela prihodnosti naproti, prav malo mar mi je bilo za to, ali kakšen dragocen spominek na neko potovanje ali neko obdobje zavržem ali ne; in čeprav je pisateljičina naloga, da beleži, jaz nikoli nisem. Skoraj se ne spominjam več svojega maturantskega plesa, čeprav se mi je zdel to najpomembnejši dogodek leta, h kateremu je seveda sodilo veliko vina, nekaj razmazanih bleščic in presenetljivo lep nočni sprehod po izpraznjeni Miklošičevi. Zabeležila sem samo te drobne utrinke. Le trenutke. Le robove sestavljanke, vmes pa je nekakšna praznina.

In ko sem prejšnji petek v tišini sedla za pisalno mizo v knjigarni, v kateri sem nekoč delala, in upirala oči zdaj v zvonček nad vrati zdaj v vzorčke na temno zeleni preprogi, me je naenkrat preplavilo tisoč drobnih podrobnosti, spominov, na primer na točno določeno popoldne, ko sem krasila plastično božično smrečico v kotu, ali na točno določeno jutro, ko sem pila kavo na stopnicah, na to, kakšne skrbi sem imela takrat, na prijateljico, ki me je obiskala v knjigarni s hčerkico, ki takrat še ni hodila, ampak se je plazila po točno tej preprogi, zdaj pa je že v vrtcu. Vsi vtisi so bili tam, kjer sem jih pustila.

Leta 2020 sem se tik pred izbruhom korone vrnila iz Prage, v kateri sem preživela zimski semester. Skozi okna garsonjere sem gledala notranje dvorišče naše stavbe in sanjarila o ljudeh za zagrnjenimi zavesami na drugi strani. Tistega stanovanja se spomnim predvsem po nespečnosti, ki sem jo tedaj preživljala, na kavču sem buljila v modrikasti odsev televizorja kot sobna rastlina in prvotno navdušenje nad svojo sobo se je spremenilo v nenavadno hrepenenje po ljudeh ‒ katerih koli ljudeh, ki so prav tako kot jaz trpeli za nespečnostjo, po sorodnih nočnih pticah. In ko sem se vrnila domov, tako polna načrtov za večere, ki jih ne bom preživela sama, se je začelo prvo obdobje zaprtja, izolacije. In spet sem bila sama v svoji sobi. Kadar nisem delala za faks ali posedala na balkonu, sem sanjarila o svoji praški zimi, o ulicah, ki sem jih prečesala po dolgem in počez, v mislih sem opazovala nevidna ozvezdja na nevidnem zemljevidu mojih dni v tujem mestu, v katerem sem prvič živela čisto sama. In kar naenkrat me je prešinilo tisoč majhnih podrobnosti tistega stanovanja, ki jih prej nisem niti opazila, slišala sem zvok mikrovalovke, v mislih sem se sprehajala gor in dol po kuhinji na deževen večer. Nisem si zapisovala, toda nekaj se je vendarle zapisalo. Vame. Med drugim zaprtjem sem prav tako dolge večere preživljala doma, zaprta v svoji sobi, tokrat neki drugi; včasih sem brala, včasih poslušala glasbo. Podobno kot avtor Popotovanja po moji sobi sem poskušala ob pomoči domišljije pobegniti izmed zaprtih sten. Nisem pa bila tako pozorna na svojo sobo, predvsem sem želela čim prej iz nje. Kar hočem povedati, je pravzaprav to, da se mi v dvajsetih ves čas dozdeva, da puščam za seboj obdobja in prostore in da je čas prehitro minil, da bi jih lahko kot metulje ujela v kozarec svojih misli. To je za pisateljico slabo. Malo spominov, malo podrobnosti, malo gradiva. Ampak morda zame ne velja rek daleč od oči, daleč od srca. Šele ko od nekod odidem, ko se kaj konča, ko kaj pogrešam, skozi moje misli zavijugajo spomini. Vse zgodbe, ki nekaj pomenijo, so kar naenkrat tu. Ko zazvoni zvonček nad vrati knjigarne, stopi skozi vrata mlajša verzija mene, to, kar sem nekoč bila, in mi poda svinčnik.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Liu Zakrajšek