Opis epizode

V pričakovanju Mesije, judovskega Odrešenika, je bilo v Jezusovem času izvoljeno ljudstvo že nestrpno. Zato so bil čisto iz sebe, ko so v preroku iz Nazareta zaznali svojega rešitelja. Izraelski profeti so napovedovali kralja, ki bo vodil njihova srca in hkrati vzpostavil novo civilizacijo, civilizacijo pravičnosti in ljubezni. Kristus odgovarja njihovim željam in pričakovanjem, zato se tudi vzpne na osliča in s tem dobesedno potrdi, kar so napovedovali preroki, da bo namreč Mesija prijezdil v Jeruzalem.

Toda takoj nato se razkrije velik nesporazum, saj so si Judje zamišljali svojega Mesijo kot novega kralja, ki bo obnovil njihovo zemeljsko kraljestvo, kar je pomenilo, da bo znova vzpostavil svobodno Izraelsko državo. In prav ta čas je bil zelo primeren za prevrat proti tujcem, saj je bilo ob velikonočnem prazniku mnogo ljudi v Jeruzalemu, romarji so prišli tudi od daleč. Če bi Kristus želel, bi lahko v hipu z ljudsko množico prevzel oblast. Zeloti ali gorečneži so bili dobro oboroženi in pripravljeni preiti k dejanjem.

Toda Kristus bo le nekaj dni kasneje Ponciju Pilatu jasno razložil: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!« Zato se sedaj s svojim ožjim spremstvom, se pravi s svojimi najbližjimi učenci, raje umakne in se dobesedno skrije pred množico. Ljudstvo je bilo hudo razočarano, zato je ista množica, ki je klicala: »Hosana na višavah«, le nekaj dni za tem maščevalno vpila: »Križaj ga!«

Kristusovo kraljestvo je kraljestvo srca, ki odklanja oblast nad mislijo, občutjem in domišljijo svojih prijateljev. Pušča jim absolutno svobodo. Ta svoboda je torej možnost izbire. V Jezusovo kraljestvo ljubezni nihče ni dolžan vstopiti prisiljeno.

Prehod v Jezusovo kraljestvo pa predstavljajo »ozka vrata«, ki tudi za njegove najbližje učence niso sprejemljiva. Gre namreč za trpljenje iz ljubezni in za daritev življenja. Šele po Kristusovem vstajenju so se učenci spomnili, da je Kristus že napovedal, da bo zavržen, zasmehovan in ponižan. Učenci bodo šele kasneje doumeli, da v luči velikonočnega jutra trpljenje ni več prekletstvo, če je le sprejeto kot dar za nekoga, se pravi kot ljubezen do drugih.

Brez te misli na novo življenje, tudi za naše zemeljsko vsakodnevno potovanje, je težko vztrajati v daritvi ljubezni. Včasih nam trpljenje zamegli pogled. Tudi ob trpečem Gospodu so vztrajali le malokateri: svete žene, ki so ostale v zvestobi in ljubezni nezlomljive, ter učenec, ki je Jezusa resnično ljubil, Janez, kasnejši apostol in evangelist ljubezni.

Edvard Kovač