Opis epizode

»Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ,« vzklika praznični apolitíkion, »tvoje je rojstvo, o Bogorodica, prineslo radost vsemu svetu, zakaj iz tebe je izšlo Sonce pravičnosti, Kristus, naš Bog. Otel nas je prekletstva, podaril nam svoj blagoslov, odpravil smrt in nam podaril večno življenje.«
Danes obhajamo rojstvo nje iz katere je bilo rojeno naše Zveličanje, danes praznujemo rojstvo Brezmadežne, vsesvete Device, ki je bila edina vredna in zato vnaprej določena, da kot Zgodnja Danica svetu naznani Sonce pravičnosti, Kristusa Gospoda. Z njenim rojstvom je tema sveta začela bledeti, zlo je začelo izgubljati, satan je zaslutil svoj bližnji konec. Po sveti Bogorodici se je namreč začelo odrešenje, z njenim rojstvom so se začele uresničevati pradavne prerokbe o Mesiju, ki bo prišel rešit človeški rod.
Od prvega greha je vse stvarstvo kričalo po odrešenju in vse ga je pričakovalo. In, glejte, dva stara, a sveta starša, Joahim in Ana, po milosti Božji končno dobita otroka, deklico. Sveto Ano, zaradi neplodnosti sprva ponižano in zaradi tega pred Bogom ponižno, pa Gospod uporabi, da v njej udejani enega največjih čudežev vse zgodovine, brezmadežno spočetje Device Marije. Bilo je seveda naravno spočetje iz zakonske ljubezni, ampak brezmadežno. Dobri Bog je, ker je je hotel po Devici Mariji priti na svet, posegel v njeno spočetje, tako da ob svojem spočetju ni dedovala izvirnega greha. Kako bi namreč nekaj grešnega moglo sodelovati pri utelešenju samega Boga.
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci,
vsačista Devica Marija je bila vredna sodelovati pri sestopu Boga med nas. Tudi mi danes sklenimo, kar najbolj sveto živeti, da bi lahko tako kar najzvesteje v svojem življenju in svoji okolici razširjali in postajali prinašalci Boga, prinašalci resničnega upanja in prinašalci pravega miru.

1 Ἡ γέννησίς σου Θεοτόκε, χαρὰν ἐμήνυσε πάσῃ τῇ οικουμένῃ, ἐκ σοῦ γὰρ ἀνέτειλεν ὁ Ἥλιος τῆς δικαιοσύνης, Χριστὸς ὁ Θεὸς ἡμῶν, καὶ λύσας τὴν κατάραν, ἔδωκε τὴν εὐλογίαν, καὶ καταργήσας τὸν θάνατον, ἐδωρήσατο ἡμῖν ζωὴν τὴν αἰώνιον. (Apolytikion IV)

Jakob Piletič