Opis epizode

Danes bomo govorili o »umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi imela fizična higiena z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, moč našega duha pa je prav v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo na podlagi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako je komediograf Epiharm že uporabljal izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj, pa utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje.
Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala pozneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, Petronijevem Satirikonu. V njem je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.«
Veliko stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni izmed svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša izrazitejše etične pomene, saj pripoveduje o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš deležen tudi sam.
Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je, odkar so bile krščanske vrednote v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami zavržene, še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V obdobju vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.

Ignacija Fridl Jarc