Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ko Kristus vpraša rimskega stotnika: »Ali veruješ?«, mu ta odgovori: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Popolnoma normalno je, da smo v veri podobno kot v ljubezni vsi šibki in da nikoli ne moremo reči, da imamo vero v posesti, da smo njeni lastniki, ali da razpolagamo z ljubečim odnosom do Boga.
Toda danes nam Kristus pravi: »Ko bi imeli vero! Tudi kot gorčično zrno!« Se pravi, da sploh ni pomembno, koliko vere imamo, veliko ali malo. Tudi ko bi jo imeli čisto malo, kot eno izmed najmanjših semen, kot gorčično zrno, bi bilo velikansko in bi lahko počeli neverjetne reči. Toda bodimo pozorni – kaj bi se lahko zgodilo? Murvo bi iztrgali s koreninami vred in jo vrgli v morje, gori bi lahko rekli, naj se tudi ona vrže v morje, in zgodilo bi se! To bi bil pravi kaos! Ob dejstvu, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi imeli vero, nas postane strah. Popade nas občutek, da je nevarno imeti vero. To je velik paradoks vere in ljubezni. Imeti ali posedovati vero ali ljubezen je isto, kot če bi rekli, da smo tudi mi bogovi, ali da se celo postavljamo na mesto Boga, saj ga posedujemo, ga IMAMO. Ljubezen in vero ima v popolnosti le Bog edini. Stopiti na njegovo mesto in razpolagati z njegovo močjo je zelo nevarno.
In prav to se dogaja danes, ko se človek postavlja na mesto stvarnika in ne samo skrbi za naravo, ampak jo tudi uničuje. Res lahko pomaga sočloveku, ampak ga hkrati tudi uničuje, saj ga je sposoben celo usmrtiti. Razpolagati z življenjem in smrtjo, imeti v lasti nekaj, kar je absolutno, je zelo nevarno. Teh ljudi, ki jih danes imenujemo skrajneže ali radikalce, nas je strah, saj se vedejo, kakor da bi imeli Boga v pesti in da oni odločajo, kako mora Bog, ki je sicer dobrota in usmiljenje, ravnati.
Tako lahko pridemo do nenavadnega sklepa, da je dobro, da nimamo vere, da je nimamo v posesti, da nismo njeni lastniki, saj bi se lahko dogajale grozne reči. Res je, v veri samo hodimo. Vera je isto kot Bog sam, nikoli ga nimamo v pesti, nikoli ga nimamo v lasti. Boga vedno samo iščemo. Podobno kot pravi sveti Avguštin: Boga iščemo, da ga najdemo, in ga najdemo, da ga znova iščemo.
Vera ne pomeni moči in še manj nasilja, je le upanje, ki pravi, da se bo Bog v svoji dobroti in usmiljenju razodel. Podobno kot danes pri svetem bogoslužju zatrjuje prerok Habakuk: »Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil.«
Edvard Kovač
Ko Kristus vpraša rimskega stotnika: »Ali veruješ?«, mu ta odgovori: »Verujem, pomagaj moji neveri!« Popolnoma normalno je, da smo v veri podobno kot v ljubezni vsi šibki in da nikoli ne moremo reči, da imamo vero v posesti, da smo njeni lastniki, ali da razpolagamo z ljubečim odnosom do Boga.
Toda danes nam Kristus pravi: »Ko bi imeli vero! Tudi kot gorčično zrno!« Se pravi, da sploh ni pomembno, koliko vere imamo, veliko ali malo. Tudi ko bi jo imeli čisto malo, kot eno izmed najmanjših semen, kot gorčično zrno, bi bilo velikansko in bi lahko počeli neverjetne reči. Toda bodimo pozorni – kaj bi se lahko zgodilo? Murvo bi iztrgali s koreninami vred in jo vrgli v morje, gori bi lahko rekli, naj se tudi ona vrže v morje, in zgodilo bi se! To bi bil pravi kaos! Ob dejstvu, kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi imeli vero, nas postane strah. Popade nas občutek, da je nevarno imeti vero. To je velik paradoks vere in ljubezni. Imeti ali posedovati vero ali ljubezen je isto, kot če bi rekli, da smo tudi mi bogovi, ali da se celo postavljamo na mesto Boga, saj ga posedujemo, ga IMAMO. Ljubezen in vero ima v popolnosti le Bog edini. Stopiti na njegovo mesto in razpolagati z njegovo močjo je zelo nevarno.
In prav to se dogaja danes, ko se človek postavlja na mesto stvarnika in ne samo skrbi za naravo, ampak jo tudi uničuje. Res lahko pomaga sočloveku, ampak ga hkrati tudi uničuje, saj ga je sposoben celo usmrtiti. Razpolagati z življenjem in smrtjo, imeti v lasti nekaj, kar je absolutno, je zelo nevarno. Teh ljudi, ki jih danes imenujemo skrajneže ali radikalce, nas je strah, saj se vedejo, kakor da bi imeli Boga v pesti in da oni odločajo, kako mora Bog, ki je sicer dobrota in usmiljenje, ravnati.
Tako lahko pridemo do nenavadnega sklepa, da je dobro, da nimamo vere, da je nimamo v posesti, da nismo njeni lastniki, saj bi se lahko dogajale grozne reči. Res je, v veri samo hodimo. Vera je isto kot Bog sam, nikoli ga nimamo v pesti, nikoli ga nimamo v lasti. Boga vedno samo iščemo. Podobno kot pravi sveti Avguštin: Boga iščemo, da ga najdemo, in ga najdemo, da ga znova iščemo.
Vera ne pomeni moči in še manj nasilja, je le upanje, ki pravi, da se bo Bog v svoji dobroti in usmiljenju razodel. Podobno kot danes pri svetem bogoslužju zatrjuje prerok Habakuk: »Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil.«
Edvard Kovač
Vse epizode