Opis epizode

Končno smo le ugotovili, da sta permisivna vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike.
Naša družba je želela napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za kar koli odgovorni. Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zase – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk.
Kajti dobrega, nestrupenega sveta ne naredijo dobri posamezniki, temveč dobra skupnost. Dobra skupnost pa je tista, v kateri vsak posameznik razume, da je njegova dolžnost poskrbeti za skupnost, ne samo zase, in zato prispeva čim več svojega za skupno dobro. Zato recimo plačujemo davke, da imamo dobro zdravstvo, dobro šolstvo in dobre ceste. Zato dajemo miloščino, da nam je v cerkvi toplo, zato čistimo svojo cerkev, da nam je v njej lepo. Zato doma vsak opravi nekaj družinskih opravil, ne samo mama in oče.
Naša ljubezen do skupnosti, pravzaprav čut naše soodgovornosti za skupno dobro, ni nekaj samoumevnega, za to je treba veliko vzgoje in samovzgoje. Da drugi ne postane samoumeven.
Zgled uboge vdove iz evangelija, ki je pri darovanju v zakladnico vrgla samo dva novčiča, tako malo, toda vendarle nekaj, je tako zelo zgovoren: vsak je dolžan dati vse, kar zmore, za skupno dobro. Ne več, kot lahko, a tudi ne manj. Torej tudi če si uboga vdova in imaš nič več kot le dva novčiča.
Da bi otroci to razumeli kot temelj svojega življenja, morajo že od majhnega pomagati pri hišnih opravilih, tudi če naredijo zelo malo, slabo in nepopolno. Tudi če odrasli naredimo bolje in hitreje, je pomembna soudeleženost vseh. Ta namreč krepi zavest, da smo vsi v družini, vsi v skupnosti soodgovorni za to, kako se nam godi naši skupnosti. In da se vse da, če razumemo, da je skupnost dragocenejša od posameznika.

Marko Rijavec