Opis epizode

Naše življenje je kot sestavljanka. Dogodki so kot delčki celote: eni so svetli, drugi temni; eni zaobljeni, spet drugi ostri. Vsi si želimo toplih barv. Toda brez temine in ostrine ne gre. Tako je tudi v življenju. Vsi bi radi bili srečni, vsi si želimo udobja, vsi hrepenimo, da bi nas ljudje sprejemali in imeli radi. Pa poznate koga, ki mu je v življenju res tako postlano? Jaz ga ne. Na prvi pogled se morda zdi tako – mogoče pri bogatih, športnikih, filmskih igralcih, podjetnikih. Toda ko pogledamo v zakulisje, vidimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Vsak izmed nas nosi kakšen križ, rano ali vsaj brazgotino. In prej ko si priznamo, da življenje ni samo avtocesta, lažje ga živimo.

Morda nam pri razumevanju teh dveh polov življenja pomaga današnji evangelij. Ko slišimo Jezusove besede o križu, jih pogosto doživljamo kot nekaj težkega, neprijetnega, celo krutega. Morda jih težko razumemo, ko Jezus pravi: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere /…/ ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec« (Lk 14,26-27).

Papež Benedikt XVI. lepo pokaže, da Jezus ne razveljavlja vrednosti družine, ljubezni ali skrbi za zemeljske dobrine. Prav nasprotno: vse to je potrebno in sveto. Toda Gospod razkriva nekaj globljega: če se navežemo nase in na stvari tako, da jih hočemo posedovati, jih izgubimo. V našem svetu križ pomeni trpljenje, bolečino in izgubo. Jezus pa ga postavi v drugo luč: križ je pogoj za pristno svobodo. Brez križa ostajamo v iluziji, da lahko živimo brez odpovedi in brez meja. A resnica je drugačna: ljubezen vedno nekaj stane. Ljubiti pomeni podarjati se – in to nas vodi skozi odpoved, skozi ranjenost, skozi križ.

Prav tam, na križu, se razodene moč Boga. Ne v zmagi brez boja, ampak v zvestobi do konca. Ne v triumfu brez ran, ampak v ljubezni, ki ostane. Zato je križ kraj, kjer se srečata naša nemoč in Božja moč. Prav tu se rodi svoboda: ko se ne oklepam več sebe in varnosti, ampak zaupam Njemu. Jezus nas vabi, da križa ne vidimo kot konca, ampak kot most: most iz sebičnosti v darovanost, iz zaprtosti v odprtost, iz smrti v življenje. Križ nas uči paradoksa ljubezni: samo kdor se izgubi zaradi Kristusa, v resnici najde življenje. To pomeni: kdor zna ljubiti – ne za lastno korist, ampak kot dar.

Benedikt XVI. pravi: »Samo kdor ljubi, najde življenje.« In to je smisel križa: znamenje nesebične ljubezni, ki edina rešuje. Zato križ ne ostane znak trpljenja, ampak postane znamenje svobode in polnosti. Danes, v svetu, kjer prevladujeta moč in denar, Jezus ustvarja oaze nesebične ljubezni – ljudi, ki so pripravljeni darovati sebe.

Andrej Šegula