Opis epizode

Potem ko modri Sirah judovski mladini, ki živi v egiptovski kulturno cvetoči prestolnici Aleksandriji starega Egipta, utrdi njihovo samozavest, se zave, da lahko zanje nastopi nova nevarnost. Velika skušnjava mladih ljudi, ki se zavedo, kako so obdarjeni z čudovitimi talenti, je, da bi se prevzeli. Ob njegovih besedah: »Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta... Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči,« (Sir 3) opazimo, da spori me generacijami niso od danes in zato je od nekdaj bila pri mladih potrebna vzgoja k skromnosti, tudi k ponižnosti. Judovski modrec daje dober nasvet: »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen». Poznamo velike duhove v družbenem, znanstvenem in kulturnem življenju, ki kljub izrednim dosežkom ohranjajo skromnost. V sebi nosijo sposobnost postaviti se pred Neskončnega, pred tistega, ki jih presega, zato se jim zdi vsako postavljanje smešno in neumestno.

Pa tudi v naši osebni veri je tako, da smo pred Bogom, pred neskončno dobroto in modrostjo, pravzaprav vsi nebogljeni. Tisto malo kar znamo, vemo, ali zmoremo ni dovolj, da bi druge dajali v nič, ali se ponašali. Zato daje Sirah kot vzgojitelj mladih izredno dober nasvet: kar si prejel, so res lahko izredni darovi, vendar niso dovolj, da bi se z njimi postavljal nad druge in jim dal vedeti, da si ti veliko več kot oni. Tvoje vrline in sposobnosti bodo drugi sami odkrili in te spoštovali, ti pa bodi vesel talentov in darov, ki si jih prejeli. To je pogoj, da bo sožitje med vami, kajti že o začetka človeške družbe, kot pravi Knjiga stvarjenja, je najbolj nevarna zavist. Zavist najlažje preženemo, če se znamo razveseliti tudi uspehov drugih.

Od 19. stoletja najprej je v razlagi razvoja rastlinskih in živalskih vrst zmagovala hipoteza, da so preživile tiste, ki so v boju za obstanek izpodrinile druge. Danes pa se uveljavlja razlaga, da je preživetje najbolj omogočila zaveza med različnimi živimi bitji. Obstale so živalske in rastlinske vrste, ki so vzpostavile simbiozo z drugimi bitji. Podobno je tudi za preživetje nekega naroda, kulture ali civilizacije pomembno, da zna v drugih skupinah in posameznikih prepoznati vrednost, se nad njimi navdušiti in jim izraziti hvaležnost ter jih vključiti v družbo. Zato tudi Kristusovega nasveta o izbiri prvih sedežev ne smemo razumeti zgolj kot poduk o vljudnosti, ampak kot povabilo, da damo drugim prednost in počakamo, da drugi prepoznajo našo vrednost in darove, potem pa jih z radostjo in ponosom delimo z drugimi.

Edvard Kovač