Opis epizode

Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali dve daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena izmed njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna,« je rekla drugi. »Nič ne vem o tem,« je odgovorila druga. V tem slogu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat, … sem slišala, da …« Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih.
Verjetno taki pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo.
Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali govoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem, kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takem pogovoru tudi on odprl vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta.
Seveda taki pogovori lahko nastajajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil naokrog, včasih tudi popolnoma spremenjene. V takem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem …«
Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi nekaj trpljenja.

Metka Klevišar