Opis epizode

Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine.
Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre.
Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan.
Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.

Janez Vodičar