Opis epizode

Vsem želim mirno in prijetno prebujanje. Dan, ki ga začenjamo, nas kliče, da gremo spet na delo, po svojih vsakdanjih opravilih. Samo tako bo dan izpolnjen. Misel, ki nam pri na pol odprtih očeh že navsezgodaj dvigne pritisk. Delo je postalo meč, ki visi nad marsikom in mu greni življenje. Pri tem ne mislim na lenobo, izogibanje naporom, nesposobnost. Res so nekateri, ki jih nič ne premakne in ne mignejo z mezincem. Večina ljudi pa vendarle želi delati in je ponosna na svoj poklic. Ob tem pa ostajajo neizpolnjeni, ker vidijo bolj to, česar niso storili in ne morejo opraviti, kot to, kar jim je uspelo postoriti.
Sam pogosto hitim na delo. Urnik me preganja in si ne dovolim, da bi zamujal. Kako hudo je srečati človeka, ki ga že dolgo nisi videl, in ga zapustiti z nekaj vljudnimi besedami, da ne bi trpelo delo. Občudujem mlade starše, ki hitijo s svojimi otroki v vrtce, šole, in jih tam tako ali drugače hitro oddajo, da bi bili pravi čas v službi. Še meni jih je težko gledati, ko se poslavljajo s tako ali drugačno zvijačo, da bi potolažili otroka; kako težko mora biti šele njim. Kaj hočemo, pogosto zavzdihnemo, taki so časi in ob pritiskih nadrejenih in končno trga ne gre drugače. Ihta, brezglavo hitenje za doseganje takih in drugačnih poslovnih načrtov, je eden glavnih vzrokov za naš nemir.
»Skrbnost in marljivost, ki naj jo imamo pri svojih opravilih, se popolnoma razlikujeta od nemirne vneme, nemira in ihte,« so besede sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje. Če pogledamo njegovo življenje v začetku sedemnajstega stoletja, bi mu težko verjeli. Sam je kot Ženevski škof, ki je imel ogromno sovražnikov, veliko delal. Pisal, poučeval, vodil in spodbujal je številne, tako da so ga sčasoma vzljubili tudi njegovi nasprotniki. Ob vsem delu je ohranil spokojnost. Nič ga ni vrglo iz tira. Prav tega potrebujemo danes. Ob omenjeni naglici staršev s svojimi otroki se pogosto sprašujem, kaj bi jim ob njihovi skrbnosti in marljivosti dalo notranji mir in zadovoljstvo. Če pogledamo Frančiška Saleškega, lahko vidimo, da ju je našel v zaupanju, da je življenje dobro, dano od Boga, in da smo vsi ljudje poklicani k notranjemu zadovoljstvu. Verjel je, da se v vsakem poklicu ali stanu lahko potrdimo in uresničimo. Le temeljno zaupanje moramo imeti. Lahko mu rečemo Bog, lahko previdnost, lahko red, smisel ali kakor koli že, le verjeti moramo v to temeljno resnico globoke urejenosti. Če želimo dan začeti brez ihte in notranjega nemira, utrdimo zaupanje v svojo marljivost in skrbnost drugih, da bo naše delo blagoslov imelo.

Janez Vodičar