Opis epizode

Današnja peta postna nedelja ima posebno ime – Tiha nedelja. Vpelje nas v skrivnost trpljenja in smrti, ki nas zares pretrese, ko vstopi v naš dom. Ob smrti svojih staršev me je prvič začela spreletavati misel, da občutek groze, ko umirajo najdražji, ne tiči v dvomu, ali bodo vstali od mrtvih ali ne. Smrt je zame strašljiva zaradi nečesa drugega. Tesnoba ob grobu mojih domačih me zagrne, ko pogledam prek groba, na polje in njive, ki so jih nekoč obdelovali moji dragi rajni, in so komaj dobrih sto metrov stran od pokopališča. Zaboli me, ko se zavem, da tega polja nihče več ne bo ljubil tako, kot sta ga ljubila moj oče in mama. Pri delu na polju se nikoli več ne bom srečal s katerim od svojih domačih, nikoli več me ne bo omamljal vonj po pokošeni travi in zorani njivi, značilen prav za to naše polje; ne bom več videl ptičev, ki za brazdami pobirajo črve, ne vezal snopov pšenice, ne vozil gnoja in ga trosil; nikoli več ne bom videl očeta, ki se je ob zvonjenju farnega zvona ustavil in z nami molil Angel Gospodov. Vse to je le še boleč spomni, vse je dokončno iztrgano iz moje duše. V grobu niso le oni, ampak sem tam tudi sam z vsem, česar s svojimi močmi ne morem več obuditi v življenje.
Trpkost umiranja je malo pred svojo smrtjo opisala tudi Simone de Beauvoir. Takole pravi: »Z žalostjo se spominjam vseh knjig, ki sem jih prebrala, vseh krajev, ki sem jih obiskala. Vsega tega ne bo več. Vsa tista glasba, vse tiste slike, vsa tista kultura, zarje v Provansi, nebo nad morjem oblakov, oranžna Luna nad Pirejem, Torcello, Rim, vse te stvari, o katerih sem spregovorila – nikjer ni kraja, kjer bi vse to ponovno zaživelo.«
Noben človek nima odgovora na boleče spoznanje, da vse, kar je bilo, vse, kar smo doživeli, ne bo nikoli več oživelo. Izguba tistih, ki smo jih imeli radi, in vseh drugih, ki so nam bili blizu, in jih ni več, je dokončna in popolna. Zagrnila jih je zemlja, nad njo pa je tihota, neoprijemljiva in nevidna, a reže v dušo in briše vsakršen smisel.
Kako sam premagujem stisko, ko me ob grobu najdražjih zajame tesnobna tihota izgubljanja? Čustva žalosti, ki me hočejo streti, presekam z molitvijo ene ali več desetk rožnega venca. Počasi mi odleže. Vstali Kristus, tako verujem, po veri neslišno in dovolj otipljivo vstopa v mojo dušo, da lahko povsem mirno odidem s pokopališča. Duše mojih dragih so v Božjih rokah. Nekako vem, da je tako. S temi občutji v sebi se še enkrat ozrem na grob. Obhaja me nedoločljiva gotovost, da so v Bogu naše duše že skupaj. Bolečina izgube, presežena v veri, moja ranjena čustva iz teme počasi dviga na svetlo.

Milan Knep