Opis epizode

Radostna žalost postnega časa
Cerkveno leto je za kristjane temeljni program duhovnega življenja. Vsako leto gremo skupaj s Kristusom skozi njegovo učlovečenje, oznanjevanje, trpljenje, smrt in vstajenje. Prav velikonočna skrivnost, njegova zmaga nad smrtjo, s čimer se v temelju dotika vsakega človeka, pa je središče in vrhunec tega liturgičnega cikla. K njemu je vse usmerjeno, v njem je naše upanje in veselje. V veliki noči Gospodovega vstajenja posije luč na zgodovino in prihodnost človeškega rodu.
Prav zato Cerkev že stoletja ohranja izročilo, da se kristjani na veliko noč pripravljamo več tednov. Gre za pot od pepelnične srede, ko se zavemo, da smo »prah in pepel«, da smo po naravi vzeti iz zemlje in da se bomo v zemljo tudi vrnili. Obenem pa verujemo, da smo se v veliki noči rodili po podobi Kristusa in zato bomo, če ostanemo v njem, iz tega prahu tudi vstali. Kajti apostol Pavel nam zagotavlja: Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera (1 Kor 13,14-15). Tu stoji in pade vse krščanstvo. Zato nadaljuje: Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 13,20).
Postni čas je torej spodbuda na tej poti, da bi v sebi obnovili dostojanstvo Božjih otrok, da bi preko krščanske askeze premagovali elemente smrti, ki so še v nas, ter dali prostor Božjemu, vstajenjskemu. V vsakdanjem življenju pogosto pozabljamo na to novo življenje in živimo, kot da Kristus ni vstal od mrtvih. Tako naše življenje postane potovanje brez smisla, bežimo od vsakega trpljenja, bojimo se smrti.
Sveti Efrem Sirski je zapisal kratko molitev, ki jo v vzhodni Cerkvi molijo vsak dan postnega časa: Gospod in Vladar mojega življenja, odvzemi mi duha malodušnosti, potrtosti, gospodovalnosti in praznega govorjenja. Podari mi, svojemu hlapcu, duha čistosti, ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. O, Gospod in Kralj, daj mi videti moje pregrehe in naj ne obsojam svojega brata, ker si blagoslovljen na vekov veke. Amen.
A kljub askezi je zaradi cilja, kamor gremo, post prepleten z okusom veselja, zato vzhodni kristjani ta čas imenujejo radostna žalost.

Božena Kutnar