Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Filmoteka V živo RTV 365 Raziskujte Več
Domov
Raziskujte
Podkasti
Glasba
Za otroke
V živo
Filmoteka
Zgodovina
Seznam
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Podkasti Glasba Za otroke V živo Filmoteka Zgodovina
Seznami
Zaključi urejanje
Moje
Naročnine
Zaključi urejanje
Vse naročnine
Oddaje
Televizija Radio Podkasti

Raziskujte Pričevalci

Pričevalci

TV oddaja

Zofija Demšar

10. 5. 2022

Zofija Demšar z Rudna pod Dražgošami v Selški dolini se pri 92 letih odlično spomni preteklih časov. Rodila se je v bližnjih Kališčah, na hribovski kmetiji pri Žvanovih. Po nemški okupaciji je morala hoditi v nemško šolo, kjer je naenkrat vse potekalo v tujem jeziku. Nemcev niso marali, posebej pa se je razvedelo o njihovi okrutnosti, ko so po partizanskem umiku pokončali številne Dražgošane, tudi njenega strica. Zofija se spomni streljanja in občutka groze, ko je trajal spopad v Dražgošah, le dober streljaj čez hrib od njihove vasi. Kasneje, leta 1945, so bili na njihovem domu domobranci, ko so partizani hišo razstrelili in so domači le po čudežu ostali živi v razrušeni domačiji. Postali so begunci in tudi močno zaznamovani posebej po vojni, ker niso bili na komunistični strani. »Molili smo in jokali, nič drugega, morali smo preživeti …« se spomni Zofija. Kot pogosto pri slovenskih družinah pa je bil en brat pri partizanih, vendar ni mogel kaj dosti pomagati preganjani družini. Po vojni so tolkli revščino, ki jo je še poglabljala obvezna oddaja kmečkih pridelkov. Mož Alojz je bil z Rudna, mobiliziran je bil v nemško vojsko in tam pisal dnevniške zapiske, ki jih med pričevanjem tudi predstavimo. Zofija iskreno pove o dobrem odnosu z možem, ki ga zelo pogreša, o premagovanju hudih preizkušenj, pa o otrocih z družinami, na katere je zelo ponosna. Pričevanju se pridruži sin Tomaž, ki ima doma mizarsko obrt in je zelo dejaven v kraju in širši okolici. Skupaj z njim pogledamo družinske fotografije, kasneje pa se sprehodimo do partizanskega spomenika v Dražgošah, kjer Tomaž obudi hudomušen mladostni spomin na otvoritev spomenika, ko je prišel sam jugoslovanski diktator Tito, on pa je kot pionirček stal v prvi vrsti …

Mario Ravalico

3. 5. 2022

Pričevanje Maria Ravalica odstira za večino Slovencev povsem neznano tragično poglavje povojne zgodovine našega prostora – prisilni izgon tisočev Italijanov in drugače mislečih, zlasti iz obmorskih mest Piran, Izola in Koper. Posebej Piran, rojstno mesto našega pričevalca, je imel povsem italijanski značaj in stoletno tradicijo. Po preganjanju in izgonu večine prebivalcev, tudi Marijeve družine v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je Piran postal mesto prišlekov. Izgubil je svojo identiteto, saj prvotnih prebivalcev skoraj ni več. Edina vez z nekdanjo kulturo meščanov je piranska župnija, ki jo z velikim smislom za povezovanje in preseganje zgodovinskih delitev uspešno vodi župnik Zorko Bajc. In prav v prostorih župnije, v monumentalni zakristiji, kjer je nekoč ministriral Mario Ravalico, se je odvilo prvo tovrstno pričevanje. Gospod Ravalico nas popelje v čas vojne, ki so jo preživeli v pomanjkanju, a mirno. To je bilo tudi obdobje korenitih sprememb, do katerih je prišlo postopoma s prihodom revolucionarne oblasti. Sogovornik se spominja preganjanja cerkve in duhovnikov, ministriral pa je tudi ob birmovanju ljubljanskega škofa Antona Vovka, ko je od blizu videl rane na vratu, ki so jih ob zažigu škofu v Novem mestu zadali komunistični aktivisti. Gospod Ravalico prizna, da Italijani niso imeli pojma o krutem preganjanju in zatiranju primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo, niti o zločinih italijanske vojske med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini. Vtis je, da je še vedno tako. Vseeno pa italijanski zločini ne morejo biti opravičilo za preganjanje, ki ga je avtohtono prebivalstvo množično doživelo po nastopu komunizma. Svojo jezo nad preganjalci so italijanski begunci, ki so se potem naselili v Trstu in okolici, pogosto kazali z nestrpnostjo do avtohtone slovenske manjšine v Italiji. S pričevalcem, ki sedaj z ženo živi v Trstu in je veliko dobrega naredil tudi za Slovence, smo se sprehodili po čudoviti katedrali sv. Jurija in seveda po njegovem rojstnem mestu, kjer je pretresen obujal spomine na čas, ki je minil.

Magda Rodman

15. 3. 2022

Odkrita, iskrena in iskriva sogovornica Magda Rodman je rojena Vipavka, ki z veliko vnemo raziskuje vipavsko zgodovino in vipavsko ljudsko izročilo. Ženska mnogih talentov, ki je publicistka, upravna uradnica, zapisovalka in zbirateljica kulturne dediščine. Magda skozi bogato pričevanje opiše svoje izjemno sorodstvo. Je nečakinja znamenitega organizatorja Tigra, Draga Bajca, ki je bil tudi novinar, pesnik in narodni buditelj v času fašizma na Primorskem. Umrl je zaradi posledice fašističnih zaporov leta 1928. Obenem je tudi sorodnica Milana Bajca, ki je bil Vojkov namestnik in soborec, ki je kot partizan preživel dražgoško in nanoško bitko, potem pa padel v bitki z Italijani leta 1943. Življenjske zgodbe svojcev je Magda tudi zbrala in objavila v svoji knjigi. Življenje ob trti in kršinu, ki jo odlikuje bogat slikovni material, ki ga v pričevanju tudi predstavimo. Mati štirih otrok in babica se v svojem življenju loteva marsičesa in aktivno sodeluje v civilni družbi. Svoja mnenja izraža jasno in odločno, brez dlake na jeziku, ko pravi: "Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farabali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat."

Jože Pugelj

18. 1. 2022

Pričevanje Jožeta Puglja iz Struške doline v Suhi krajini nas popelje v čas trpljenja in strahu, ki je zajel te kraje po tem, ko je spomladi 1942 na t. i. osvobojenem ozemlju partizanska vojska začela izvajati svojo oblast. Večina domačinov se je partizanov bala bolj kot Italijanov, ki so postali nasilni in nepredvidljivi šele po nastopu partizanskega gibanja. Okupacija in revolucionarno delovanje sta opustošila in razdelila struške vasi, ki si demografsko niso opomogle. Jože z veliko žalostjo pripoveduje o svoji mladoletni sestri, ki so jo mučili in ubili v Teharjah. Družina je tudi po vojni doživela kalvarijo. Sam je bil večkrat zaprt, vendar je ostal pokončen ter zvest svojemu prepričanju. Ustvaril si je družino in z ženo sta imela gostilno, ki je danes že v rokah mlajše generacije.

Meri Bric

4. 1. 2022

Življenjska zgodba Meri Bric je polna preizkušenj, a hkrati močne volje in vere v življenje. Mladost je preživela v eni najslikovitejših slovenskih vasi, Drežnici na Kobariškem, v kmečki družini. Njeno mladost je močno zaznamovala vojna. Tako kot številni rojaki se je pridružila partizanskemu gibanju kot terenska delavka in predsednica »omladine«. Privabili so jih z obljubami o narodni osvoboditvi, tako kot so tudi njenega očeta. Po vojni so bili zelo razočarani, saj je prevladala ideologija, ki jim je bila tuja. Poročila se je s fantom iz iste vasi, ki je bil italijanski vojak in partizan prekomorec ter je velikokrat pripovedoval, kako so po partijski direktivi »izginjali« njegovi soborci, predvsem tisti, ki so bili bolj izobraženi. Najhujša preizkušnja, ki ga je trajno zaznamovala, pa je bilo povelje, da mora ustreliti neoborožene ujetnike. Tudi sam je bil zelo razočaran nad povojnimi razmerami. Ustalila sta se na Gorenjskem, kjer je bila Meri Bric dolga leta sobarica v hotelu Toplice. Ko obuja spomine, pove, da je bila po vojni sicer dejavna v organizaciji komunistične mladine, a sedaj, v zrelih letih, je ponosna predvsem na to, da je ohranila krščansko vero in vrednote, ki ji jih je privzgojila mama. »Temu se nisem nikoli izneverila,« rada poudari.

Mihael Petrovič

30. 11. 2021

Zanimiva življenjska zgodba Mihaela Petroviča, rojenega v rudarski družini v Nemčiji, se dotika začetkov nastajanja slovenske države in vojske, ko se je pomembno krepila narodna samozavest. Dr. Petrovič, sicer zobozdravnik, je bil leta 1990 kočevski župan. Prisluhnil je Tonetu Krkoviču in se dejavno vključil v akcijo proti razorožitvi slovenske Teritorialne obrambe. To je jugoslovanska armada ob vednosti slovenskega tranzicijskega vrha izvedla ob nastopu prve demokratične slovenske vlade maja 1990.

Franc Primožič, 2. del

23. 11. 2021

Franc Primožič je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ...

Franc Primožič, 1. del

16. 11. 2021

V tokratni oddaji bo na sporedu pričevanje, kot ga še nismo imeli, saj je pred kamero stopil nekdanji sovjetski partizan. Franc Primožič, predvojni primorski begunec iz Gorice, je bil med vojno, ko je živel v Kamniku, namreč mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu je dezertiral k sovjetskim partizanom ter z njimi trpel v neštetih bojih in obupnih življenjskih razmerah, ki jih narekuje zima. Franc je bil iznajdljiv in pogumen, prislužil si je več odlikovanj, hkrati pa mu je velikokrat pretila smrtna nevarnost tako od Nemcev kot tudi komisarjev. Njegova iskrena in živa pripoved o bitkah in razmerah med sovjetskimi partizani nam ponuja redek vpogled v gverilsko bojevanje v zaledju vzhodne fronte. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem ... Ob vsem tem je skoraj stoletni Franc Primožič izjemen pripovedovalec in še vedno športnik v odlični formi, kar v pričevanju tudi pokaže. Nedvomno gre za oddajo, ki bo zadovoljila še tako zahtevnega gledalca.

Alojzij Tekavec

2. 11. 2021

Pričevanje Alojza Tekavca z Vidovske planote o tem, kako so mu partizani ubili očeta Antona v domači hiši aprila 1942, ima izjemno zgodovinsko vrednost, saj nam ponuja verodostojen vpogled v začetke revolucionarnega nasilja nad civilnim prebivalstvom mesece pred pojavom protipartizanskih enot. Protirevolucionarni upor so povzročili prav umori civilistov, v tem primeru župana pri Sv. Vidu Antona Tekavca. Sedaj že pokojni pričevalec Alojz Tekavec natančno opiše tragedijo, ki je prizadela njegovo družino, ko je partizanska leteča patrulja s španskim borcem Stanetom Semičem -Dakijem na čelu na domači peči prerešetala očeta, ki je bil takrat župan pri Sv. Vidu. 11-letni Alojz je zbežal iz hiše in videl na vogalu stati domačega terenca, ki je morilsko skupino pripeljal pred njihovo hišo. Tisto noč je Dakijeva skupina načrtovala umor petih družinskih očetov, doma pa so dobili tri in vse tri pokončali. Naslednji dan je slovensko partizansko vodstvo Dakijevi leteči patrulji kot priznanje za uspešno izvedene umore podelilo naziv "proletarska udarna patrulja", člani pa so lahko na kapah poleg rdečih zvezd nosili tudi srp in kladivo. Okruten revolucionarni akt, ki je bil uvod v izbruh nasilja in množične umore civilnih oseb, tudi celih družin in romskih skupnosti, v naslednjih tednih do danes ni doživel moralne obsodbe naslednikov komunistične partije – danes Socialnih demokratov – niti Zveze borcev za vrednote NOB.  Županu Tekavcu, enako kot tudi drugim pobitim, namreč nikoli niso sodili ali jim česarkoli dokazali. Za umor se jim je zdelo dovolj, da so mislili drugače. Zgodba se na svoj način seli v današnji čas, saj tudi partizanskih morilcev nihče nikoli ni prijavil ali jim odvzel časti. Tako je Stane Semič - Daki, ki je kot prvi slovenski partizan postal narodni heroj že leta 1943, še vedno deležen te časti, kar daje misliti, da je njegovo početje v skladu z vrednotami NOB. V nadaljevanju pričevanja Alojz Tekavec iskreno in kritično oriše tragedijo, ki je tudi pozneje med vojno prizadela njihovo družino in še veliko drugih. Po umoru župana so se domači fantje z orožjem uprli partizanom, ti pa so kot talke zajeli njihove sestre. Pričevalec omeni tudi umor Vidovskega župnika Karla Žužka tik pred italijansko ofenzivo poleti 1942. Ko je italijanski okupator po streljanju partizanov vdrl v vas, ni bilo nikogar, ki bi se postavil za nedolžne domačine, ki so množično postali žrtve maščevalne italijanske vojske. Povojno obdobje ni prineslo olajšanja. Komunistična oblast se je okrutno maščevala tistim, ki so se, čeravno iz samoobrambe, uprli revoluciji. Preživeli Tekavčevi so bili preganjani po komunističnih koncentracijskih taboriščih, a so s trdno vero in vztrajnostjo obstali in spet zaživeli na svoji kmetiji v Tavžljah. Nasilje, ki so ga doživeli, jih je neizbrisno zaznamovalo. Alojz Tekavec je svoje pričevanje izpovedal že leta 2016, z dogovorom, da bo objavljeno po njegovi smrti. Poslovil se je aprila 2021 in nam zapustil travmatično pričevanje, ki je prava učna ura slovenske polpretekle zgodovine, brez katere težko razumemo sedanjost.

Jože Slobodnik

28. 9. 2021

Pričevanje kanadskega Slovenca Jožeta Slobodnika je pripoved o uspešni življenjski poti skromnega fanta iz Bojanje vasi na meji s Hrvaško v Beli krajini. Kot številni naši rojaki je moral v svet. S slovensko vztrajnostjo, disciplino in natančnostjo je dosegel velik uspeh – postavil je svojo tovarno, ki prodaja izdelke po vsem svetu. Slobodnikova družina je doživela grozote vojne, oče je bil v partizanih in pozneje v nemškem koncentracijskem taborišču. Mama je ostala sama z otroki, vas so požgali Italijani. Po vojni se je oče vrnil in začeli so na novo. Otroci so bili vzgojeni po krščanskih načelih, bistveni vrednoti sta bili poštenost v medsebojnih odnosih in skromnost. To je Jože Slobodnik ohranil kljub izjemnemu podjetniškemu uspehu. Šolal se je na kovinarski šoli v Ljubljani, kjer se je veliko naučil. A v takratni komunistični Jugoslaviji so bile podjetniške možnosti omejene. Leta 1960 je odšel v Avstrijo in pozneje v Kanado, kjer je že pred vojno živel njegov stari oče. Začel je iz nič, a ves čas napredoval. Ustvaril si je tudi družino, z ženo sta imela 3 otroke. Jože Slobodnik je ostal zaveden Slovenec. Povsod je podpiral slovenske ustanove in cerkev, kot častni konzul Slovenije je veliko prispeval h gmotni in politični podpori naše države. O vsem tem, o življenjskih preizkušnjah, odnosu do domovine in politike, je iskreno spregovoril za našo televizijo.

Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti kot pričevalci kulturne in intelektualne zgodovine na Slovenskem

21. 2. 2022

Rokopisi in rokopisni fragmenti so pričevalci bogatega intelektualnega življenja na našem ozemlju v srednjem veku, ki nam razkrivajo, katere avtorje in dela so ljudje tu brali in poznali. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani poleg liturgičnih knjig, kot so misali, graduali, antifonali itd., kot fragmentarno gradivo hranijo številna pravna besedila, antično poezijo in filozofijo s komentarji, srednjeveško poezijo, zgodovinska besedila, univerzitetna skripta in prav izvirne slovarje. Ta fragmente nam s svojim raziskovanjem odkriva prof. ddr. Nataša Golob, ki se je konec leta 2021 podpisala pod drugi zvezek zbirke Manuscripta et fragmenta, ki jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdaja v sodelovanju z ustanovami, ki na Slovenskem hranijo rokopisno gradivo, tokrat z NUK-om. Foto: Nataša Golob predstavlja enega od rokopisov, avtorica fotografije: Iza Pevec

Anton Vidmar

21. 9. 2021

100-letni Anton Vidmar z Otlice nad Ajdovščino je izjemen pričevalec, ki bo navdušil vsakogar, ki ga zanimata zgodovina in način življenja v prejšnjem stoletju. Najprej je doživel preganjanje fašizma, ko se je po sedmih letih vrnil iz vojne in ujetništva, pa ga je zadelo še komunistično zatiranje, kar je bilo značilno za klene Primorce, ki so želeli ohraniti svoje vrednote in izročilo.

Anton Cizel

14. 9. 2021

Skoraj stoletni Anton Cizel je v mnogočem najpomembnejši ali najprestižnejši pričevalec v zadnjem obdobju. Bil je partizan, kasneje nekaj časa celo predsednik lokalne Zveze borcev, a tisto, kar daje njegovemu pričevanju nesporen zgodovinski pomen je obuditev spomina na pobijanje ujetnikov iz Teharij poleti 1945, čemur je bil kot partizan priča. Jok in kriki nedolžnih žrtev so ga zaznamovali in ga spremljajo vse življenje. Vsekakor gre za izredno resnicoljubno pričevanje stoletnega partizana, ki odstira skrivnosti največjih zločinov – povojnih pomorov civilnih oseb in ujetnikov, ki jih je izvajala komunistična oblast v času, ko so režim v Sloveniji diktirali Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Mitja Ribičič in drugi.

Jurij Souček

7. 9. 2021

Živa legenda slovenskega gledališkega odra ter radijskih in televizijskih valov, nepozabni Jurij Souček tudi v Pričevalcih ne bo nikogar pustil ravnodušnega, saj pri dobrih 90 letih nastopa in govori z enako energijo in hudomušnostjo kot smo ju bili vajeni desetletja nazaj. Gre za pričevanje posebne vrste, pri katerem pride do izraza izpiljen igralski značaj z izjemnim talentom pripovedovanja. Jurij Souček nas popelje od prešernega razpoloženja do solz, največkrat zaradi smeha. Posebno vrednost tej oddaji Pričevalci daje Součkova soproga Milena Morača, operna pevka, ki ob svojem možu tudi zapoje in pove zanimive prigode iz njunega življenja, še posebej njunih začetkov in poroke. Gre za pričevanje, ki ne bo navdušilo le zaradi posebne energije, ki jo izžarevata oba, ampak tudi zaradi pestre življenjske zgodbe Jurija Součka.. Rodil se je leta 1929 češkim staršem v Ljubljani.

Popravek dejstev, ki jih je v oddaji Pričevalci 13.7.2021 predstavil gost Srečko Lisjak

7. 9. 2021

Zanimive življenjske zgodbe naše starejše generacije iz Slovenije in sveta.

Meri Bozovičar

25. 5. 2021

Izjemna življenjska pripoved Meri Bozovičar bo pritegnila številne gledalce saj pričevalka pogumno in zelo tenkočutno odstira nekatere najbolj zamolčane zgodovinske dogodke na Škofjeloškem. Rojena je bila leta 1931 kot Marija Ana Kumar v družini petih otrok v Zmincu pri Škofji Loki. Doma so imeli znamenito gostilno Pr' Kajbit in trgovino, tako da je imela Meri že kot otrok stik s svetom in zunanjimi dogodki. Te je podrobno opisala tudi v svoji knjigi Krvava zarja, ki je posvečena medvojnemu in povojnemu komunističnemu nasilju na Škofjeloškem. Med vojno je oče podpiral partizane, drugače ne bi preživeli. Vendar, pripoveduje Meri, so se komunisti želeli znebiti njihove družine tako, da so očetovo sodelovanje s partizani naznanili Nemcem. Največja tragedija v njihovem kraju se je zgodila, ko je okupator zaradi umora nemškega vojaka ustrelil 50 nedolžnih talcev. Nemškega vojaka, je dva dni prej v Stari Loki ustrelil partizan Kovačič – Gaj. Po vojni si je sodil sam. Meri Bozovičar opisuje tudi primere revolucionarnega nasilja – pomore družinskih očetov na Škofjeloškem, zaradi česar so nastali domobranci. V pričevanje vplete izjemno zanimive življenjske zgodbe, na primer tete Pavle, ki prišla hudo bolna iz Amerike in je doma umrla. Pa o znamenitem starem očetu, o neverjetnih sposobnostih njihovega psa Valdija... Zelo zanimiva in tragična je tudi pripoved o nemškem oficirju in ženi, ki ga je obiskala v njihovi gostilni preden je odšel na pohod in padel. Pričevalka razkrije strahovite podrobnosti mučenja in pobijanja domobranskih ujetnikov na škofjeloškem gradu takoj po vojni. A vse to je izvedela kasneje. Sama je bila sprva navdušena nad povojno svobodo, bila je aktivna v mladinski organizaciji. A leta 1947 so očeta in mamo novi oblastniki zaprli, da so lahko trgovino in gostilno temeljito izropali. Narod je vklenila nova vrsta terorja, je spoznala: »Če ljudje nimajo Boga, imajo hudiča, vmes ni nič« pravi Meri. Oče si je od vsega hudega v zaporu prerezal žile in je komaj preživel. Meri je kot dekle videla ta prizor, ki jo je prizadel in zaznamoval za celo življenje. Mama je bila zaprta v komunističnem zaporu Rajhenburg kjer je zaradi ozeblin dobila rane, ki so jo pestile še leta po tem, ko je prišla domov. V pričevanju Meri prebere pretresljivo pismo, ki ga je oče pisal mami v zapor. Za njihovo družino, pravi, se je vojna vlekla do leta 1997, ko je bil oče rehabilitiran. V pričevanju seveda spregovori tudi o sebi. S šolanjem je začela pri uršulinkah v Škofji Loki, po tem je bila med okupacijo v nemški šoli, po vojni pa se je šolala naprej. Oblikovala si je družino in delala v različnih podjetjih, kjer se je na lastne oči prepričala kako so vodilni komunisti na visokih položajih kradli in izkoriščali podjetja za svoje privatne interese. Vodilna misel zelo zanimivega pričevanja Meri Bozovičar, ki je opisano tudi v knjigi pravi, da njena pripoved »zmore pravičnemu kazati pod odpuščanja.«

dddr. Jože Maček

18. 5. 2021

V tokratnem pričevanju bomo spoznali izjemnega akademika Jožeta Mačka, rojenega leta 1929 v Oleščah pri Laškem, ki je dr. agronomskih znanosti, dr. ekonomskih znanosti in dr. zgodovinskih znanosti.

Gašper Rudolf, 2. del

30. 3. 2021

V drugem delu spregovori o povojnem obdobju, Udbi, zaporu in o velikem podvigu - gradnji novogoriške cerkve Kristusa Odrešenika, ki jo je kot župnik ob pomoči škofa in občestva vodil. Gašper Rudolf je dolgoletni župnik Nove Gorice, mesta urbane socialistične gmote, kjer se s sodelavci že desetletja nesebično razdaja v Božjo čast in slavo.

Gašper Rudolf, 1. del

23. 3. 2021

Gašper Rudolf je bil rojen na veliki samotni kmetiji na Črnovrški planoti. Predstavi nam čas fašizma, ko je bil zaradi narodnega delovanja na otok Ponca za več let konfiniran tudi njegov oče. Zelo dragocen je njegov spomin na medvojno obdobje, ko je imela sprva družina naklonjen stik z odporniškim gibanjem, ki ga je vodil Janko Premrl Vojko. Po Vojkovi smrti, ko so prihajale na dan podrobnosti, da so ga ubili komunisti pa se je vse spremenilo. Rudolfov izjemni spomin na bistveno dogajanje podkrepi njegov smisel za čustveno dojemanje razmer, ki so se takrat že povsem obrnile v odkrit revolucionarni teror. Med drugim so partizani v njihovem kraju umorili tri mlada dekleta. Naposled se je morala tudi Rudolfova družina pred revolucionarji umakniti na varno v Hotedršico. Prvi del pričevanje zajema pričevalčevo pot v duhovniško poklicanost, ki ga je vodila od Gorice in Vidma do medvojne Ljubljane.

dr. Ernest Petrič, 2. del

16. 3. 2021

V drugem delu se bo dr. Ernest Perič dotaknil nekoliko bolj aktualnih tem, ki so nemalokrat krojile njegovo življenje in bogato karierno pot, kjer so nanizane mnogotere izkušnje in zakladnica znanja.

Dr. Ernest Petrič, 1. del

9. 3. 2021

Profesor dr. Ernest Petrič je ena redkih nespornih avtoritet v Sloveniji, ko gre za ključna pravna vprašanja, človekove pravice in oceno družbenega ozračja. Izjemno bogata kariera dr. Petriča se odslikava v iskreni pripovedi, ki bo pritegnila in presenetila, saj bo med drugim spregovoril o svoji mladosti v Tržiču in sledovih vojne, ki so zaznamovali tudi njegovo družino. Oče je šel v partizane, vendar je po vojni zaradi kritiziranja Rusov končal na prisilnem delu na Kočevskem. Po sporu z informbirojem se je marsikaj spremenilo. Ernest je kot briljanten učenec, dijak in študent videl priložnost v političnem delovanju in je pristopil k Zvezi komunistov, mama pa je ob tem negodovala, češ »sedaj bomo imeli komunista v hiši«. Ohranil je neodvisno držo in bil povabljen v Kavčičevo vlado. V prvem delu oddaje bo podrobno pojasnil vzpon in padec Staneta Kavčiča, cestno afero in akcijo 25 poslancev, v kateri je tvorno sodeloval. Po padcu Kavčiča je postal v političnih krogih nezaželen. Dragocene izkušnje pa si je pridobival z delom v Kolumbiji, Iraku in Etiopiji.

Lidija Drobnič

26. 1. 2021

Iskrena izpoved leta 1931 rojene Lidije Drobnič nam ponuja vpogled v življenje predvojne uradniške družine, ki je največ hudega doživela med vojno in zlasti po njej, ko so komunistične oblasti 18-letno Lidijo zaprle v taborišče Verdreng na Kočevskem. Oče, ki je bil avstrijski častnik in pozneje Maistrov borec za severno mejo, je otroke strogo vzgajal. Mama, izučena klobučarka, je po poroki ostala doma. Veliko so se selili, med vojno pa so živeli v Ljubljani, kjer je Lidija doživela okupacijo in potem delovanje Osvobodilne fronte ter pobijanje vidnih predstavnikov predvojnih tradicionalnih strank. Pred domačo hišo so streljali tudi na Lidijinega brata, ki je bil sprva privrženec Osvobodilne fronte, a je kmalu spoznal, da komunistično streljanje Slovencev po ulicah ne vodi v osvoboditev. Krogla, ki je priletela iz sosednje vile, ga je za las zgrešila, potem se je raje umaknil v tujino. V šoli se je Lidija pridružila organizaciji, ki je med dijaki in študenti širila demokratične ideje ter nasprotovala komunističnemu režimu in njegovi represiji. Tam je spoznala tudi svojega moža Antona Drobniča, prvega generalnega državnega tožilca po osamosvojitvi Slovenije. Režim je organizaciji prišel na sled in poleg Antona ter številnih drugih so aretirali in zaprli tudi Lidijo. V taborišču Verdreng, opuščeni kočevski vasi, je bila priča strahotnemu mučenju in poniževanju: »Kričali so, da nas bodo vse pobili … To je bilo ponižujoče, ampak nas niso strli,« se tega obdobja spominja Lidija. Po poroki z Antonom Drobničem je uspešno doštudirala pravo in bila med drugim tudi odvetnica. Po demokratičnih spremembah se je z vso energijo predala političnemu delu pri Krščanskih demokratih in pozneje Novi Sloveniji. Srčika njenega življenja pa je bila vedno družina: štirje otroci, ki sta jih imela s pokojnim možem Antonom, ter kopica vnukov in pravnukov, ki se med sabo odlično razumejo.

Jožko Berce

19. 1. 2021

Jožko Berce, rojen leta 1932 v Dornberku, nam v izredno bogati izpovedi opiše, kako je fašizem prekinil izredno razvito kulturno in gospodarsko življenje v kraju. Odraščal je v narodno zavedni družini, kjer je posebej oče dajal zgled slovenske samobitnosti ter ljubezni do domačega jezika. Najprej je obiskoval italijansko šolo, in pozneje stopil v malo semenišče v Gorici. Vojna je kmalu zelo zaznamovala življenje v kraju, posebej, ko so partizani umorili Iva Brica, narodnega buditelja, ki so ga prej preganjali in zapirali že fašisti. Jožko se spomni, kako sta šla s prijateljem na kraj zločina in videla žalosten prizor. Po vojni so imeli v družini stike s slovenskimi begunci, ki so prehajali mejo, kar je postalo usodno, saj so očeta zaprli in mu javno sodili v Solkanu. Štiriletni očetov zapor je močno prizadel družino, Jožko pa je vztrajal na poti duhovniškega poklica, vendar je tudi sam naletel na hudo preizkušnjo. Med služenjem vojaškega roka v Makedoniji so ga začeli šikanirati, da bi opustil študij bogoslovja, naposled pa mu podtaknili provokatorja ter ga obsodili na tri in pol leta zapora. Dve leti in pol je prestal v izredno težkih razmerah v nekdanjih turških zaporih, vendar je srečal tudi zelo zanimive ljudi in pridobil veliko življenjskih izkušenj. Ker so morali zaporniki tudi delati, med drugim preproge, je na papir izrisal orientalski prizor ranjenega tigra, ki se bori za življenje. Ta ganljiva podoba, ki nam jo v pričevanju pokaže, ponazarja seveda njegovo občutenje krivičnih razmer, ki so ga doletele pa tudi vztrajnosti, in volje, da preživi. K temu mu je pomagala tudi neke vrste ikona s prizorom iz psalma, ob kateri je meditiral skupaj z zaporniki. Tudi to podobo še vedno hrani. Na Reki in v Ljubljani je opravil študij bogoslovja in svojo poklicno pot začel kot kaplan v Idriji, za tem kot župnik na Vojskem, od tam pa ga je škof Janez Jenko poslal v Otalež. Iz Otaleža je bil na pritisk lokalnih komunistov prestavljen v Vrhpolje pri Vipavi, kjer je bil 39 let izredno uspešen in priljubljen župnik, vrsto let pa je upravljal tudi župnijo Ustje, na kar ime zelo lepe spomine. V Vrhpolju je bil njegov zadnji veliki dosežek vodenje prenove župnijske cerkve in obnova stare, ter oprema prezbiterija in ladje z mozaiki p. Marka Ivana Rupnika. Grenak priokus je nastal, ko ga je koprski škof Jurij Bizjak, malo pred svečanim odkritjem prenovljene cerkve upokojil, kar je prineslo pohujšanje med župljane, Jožku Bercetu pa načelo zdravje. Svoje zrela leta nadaljuje poln zaupanja v Boga tam, kjer je bil rojen, prav blizu "placa" pred cerkvijo sv. Danijela v Dornberku.

Marjan Vidmar

12. 1. 2021

Marjan Vidmar, sin gostilničarja z ljubljanskih Vrhovcev, je zelo zanimiv in slikovit pripovedovalec, ki nikogar na pusti ravnodušnega. V pričevanju je obudil očetov spomin na čas vojne, ko je prav na tem robu Ljubljane VOS zagrešil več umorov. Predvsem pa je dragoceno njegovo pričevanje o delovanju prve demokratične ljubljanske vlade, ki jo je sestavil Demos, vodil pa prav Marjan Vidmar. V pripovedi se sprehodi skozi dosežke tega obdobja, med katere spadata celovita prenova Plečnikovih Žal in njihova vrnitev prvotnemu namenu, saj je v času komunizma ta arhitekturni biser propadal in so se vanj zatekali brezdomci. Kot prvi mož ljubljanske vlade je doživel hude napade pomembnih ljudi nekdanjega režima, ki so bili prisesani na mestni proračun. Njegovo pravilo za spopad z njimi je, kot pravi, vsebovano v stavku: »Če hočeš komunista spraviti k pameti, mu vzemi denar. Potem je konec.«

Antonija Marija Kofol

5. 1. 2021

Pokojna, nekdanja učiteljica v Solkanu, nam predstavi pretresljivo usodo narodno zavedne družine iz Čepovana, kjer je odraščala s starši in šestimi sestrami. Izjemno pričevanje Antonije Kofol, rojene leta 1925 in žal že preminule, nas popelje v Čepovan severno od Gorice, v hribovsko vas in dolino, kjer je živela družina Kofol: oče, mama in sedem hčera. Izvor družine je najverjetneje plemiški, oče je uspešno vodil veliko posestvo, h kateremu so spadali gozdovi in pašniki. Vsem hčeram je želel dati možnost šolanja in študija. To je bilo obdobje, ko so na Primorskem vladali Italijani, kar je oče kot zaveden Slovenec še kako občutil. Italijanski učitelji so preganjali slovenščino, tudi kaka klofuta je padla. Oče pa doma ni dopustil, da bi hčere izrekle kako italijansko besedo. Vzgojene so bile v odporu do Italijanov in v velikem spoštovanju vsega, kar je slovensko. Običajno vaško in družinsko vzdušje se je pretrgalo kmalu po začetku vojne, že ko so tudi v te kraje prihajali partizani, te pa so preganjali Italijani in pozneje Nemci. Antonija se spomni velike evforije, ki je nastopila po kapitulaciji Italije septembra 1943, a po prihodu nemškega okupatorja so se razmere še zaostrile. Nemci so dolino dvakrat bombardirali in velikokrat napadli partizanske postojanke na takratnem t. i. osvobojenem ozemlju. Kofolovi so partizane kot večina Primorcev podpirali, gmotno in tudi sicer. Starejše hčere, tudi Antonija, so poučevale v partizanski šoli, oče je bil dejaven v gibanju samem. Vendar pa so ljudje opazili velike razlike med partizanskim vodstvom in običajnim moštvom. Štab 9. korpusa je bival v večji gostilni: »To se je videlo, da so lepo oblečeni, so imeli najboljše orožje in živeli dobro. Po drugi strani smo videli partizane, ki so prihajali lačni, raztrgani mimo … Je bila velika razlika.« Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo: »Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili.« Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo. Družinska tradicija se je s tem razbila, ena od sester, ki je pozneje zbežala v tujino, je bila mučena v zaporu v Ajdovščini. Antonija je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje.

Vladimir Pregelj

1. 12. 2020

Pričevanje enega najvidnejših ameriških Slovencev Vladimirja Preglja je izjemno zanimivo. Leta 1974, v času afere Watergate, zaradi katere je odstopil ameriški predsednik Richard Nixon, je bil Pregelj poklican na sodišče kot starešina velike porote oz. glavni porotnik, kar je zelo vplivalo na razplet afere. Pregelj je v Ljubljani končal klasično gimnazijo, med 2. svetovno vojno je bil bliže tradicionalnemu taboru, zato je po vojni emigriral v ZDA, pridobil ameriško državljanstvo, magistriral iz ekonomije in se zaposlil v ameriški Kongresni knjižnici, v kateri je uspešno delal kot strokovnjak za zunanjo trgovino in mednarodno gospodarstvo. Poročil se je z Leo Plut. Vladimir Pregelj je umrl leta 2019, njegovo pričevanje pa je bilo posneto v Ljubljani leta 2015.

Stanislav Kosič

24. 11. 2020

Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o okrutnem ravnanju z otroci s strani slovenskih komunističnih oblasti avgusta in septembra 1945 na ormoškem gradu, ko je zaradi stradanja umrlo veliko otrok, tudi Stanislavova sestrica. Starša ste pred vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Polčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v nov hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strniške pri Ptuju. Tu je videl grozote, ki so ga zaznamovale za celo življenje. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z mamami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi sestrica Frida. Petletni Stanislav se živo spomni tega dogodka, ki je seveda prizadel mamo in celo družino: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto ampak eno škatlo, ne vem ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce notri položit, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj… Mama je celo življenje žalovala za njo. Preden je umrla mi je rekla, čuj tole so njeni lasi, bil je en šopek las tak v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.« Preostali z očetom so preživeli, vrnili so se v svojo zasedeno hišo kot podnajemniki in si s časoma pomagali. Stanislav je bil dober delavec – električar, še vedno rad popravlja raznovrstne aparate. Življenje se je počasi ustalilo, poročil se je in si ustvaril družino, a spomin iz povojnih komunističnih taborišč ga je zaznamoval za celo življenje.

Marino Qualizza, 2. del

17. 11. 2020

V drugem delu izjemno zanimivega pričevanja se duhovnik msgr. Marino Qualizza poglobi v verske razmere in z žalostjo ugotavlja, da je imela tudi videmska nadškofija po vojni sramotno vlogo, saj je vladi pomagala poitalijančevati slovensko prebivalstvo. Na koncu pa doda: »To je do leta 1973, ko je za videmskega nadškofa prišel Alfredo Battisti … On nas je branil.« V devetdesetih letih je nadškof Battisti v Čedadu pripravil tri srečanja za Slovence in Furlane. V čedajski stolnici je takrat izrekel: »Tu morem sedaj Slovence Videmske pokrajine zaprositi za odpuščanje zavoljo toliko krivic, ki so jih utrpeli tudi za stran cerkve.« V pričevanju se med drugim dotakne praktičnih posledic preganjanja beneških rojakov. Tako je v dolinah, kjer je v času Qualizzeve mladosti živelo 16.000 ljudi, sedaj le še 5000 prebivalcev in le še dva slovenska duhovnika. G. Qualizza, ki iz videmskega župnijskega doma prihaja maševat v Dreko in v Špeter, vendarle vidi perspektivo. Letos jim je po več desetletjih uspelo pripraviti slovenske otroke na prvo sveto obhajilo v slovenskem jeziku, veliko zanimanja je tudi za dvojezično šolo v Špetru, ki postaja novo središče slovenske prisotnosti. »Moja želja je, da dobi velik uspeh šola, da postane dejavnik novega življenja, tudi kulturnega in gospodarskega. Moja želja je tudi, da se ne izgubi duša tega ljudstva. Naša govorica je polna božjih misli in vse to nas je spremljalo in nam pomagalo iti naprej, da smo ohranili, kar smo, to je zasluga Cerkve.«

Marino Qualizza, 1. del

10. 11. 2020

Televizijsko snemanje pričevanja enega zadnjih Čedermacev v Beneški Sloveniji, izjemnega g. Qualizze ima svečan, a hkrati grenak priokus ob spoznanju krivice, ki jo je zgodovina ali natančneje italijanski nacionalistični pritisk povzročil prebivalcem Nadiških dolin. Izpoved dr. Qualizze smo posneli v »njegovi« cerkvi v sv. Lenartu, kjer sta se poročila njegova starša, kjer je bil krščen in kjer se je ob domačem duhovniku Angelu Cracinu (Kračinu) oblikoval v enega najpomembnejših apostolov ter zaščitnikov Beneških Slovencev. Leta 1965 je bil v videmski stolnici posvečen v duhovnika, v Rimu je doktoriral in opravljal službo profesorja dogmatike v Vidmu. Leta 1986 je ustanovil Višji inštitut verskih znanosti v Vidmu in ga dolga leta vodil. Postal je tudi časnikar pri časopisu Dom, ki je glasilo Beneških Slovencev. Dolga leta je bil videmski stolni župnik in po prepričanju poznavalcev bi postal tudi škof ali nadškof, npr. goriški, a si je nabral zamer zaradi doslednega boja za svoj narod. Dr. Qualizzi ni žal, saj pravi: »Delati za svoj narod je največje plačilo, ki ga lahko dobiš.« Skupaj s sobratom Božem Zuanello sta napisala izjemno zgodovinsko knjigo o preganjanju Beneških Slovencev z naslovom Mračna leta Benečije, Qualizza je napisal tudi spremno besedo, zaradi česar sta se morala več let zagovarjati na sodišču. Pred nami je življenjsko pričevanje, polno zanimivih spominov, ki segajo še v čas prihoda slovenskih partizanov v Beneško Slovenijo in povojnega raznarodovalnega pritiska.

Kajetan Gantar, 2. del

29. 9. 2020

V pričevanju, ki bo v dveh delih predvajano 22. in 29. septembra 2020, se dr. Gantar sprehodi od mladostnih spominov, povezanih zlasti s Celjem, kjer je bil njegov oče gimnazijski profesor, do vojnih let v Ljubljani, begunske izkušnje in gimnazijskega šolanja v Avstriji vse do vrnitve v Slovenijo, tukajšnjega šolanja, zapora in udbovskega preganjanja. S svojo veliko nadarjenostjo in marljivostjo je mladi Kajetan, ki nikoli ni zatajil svojega krščanskega prepričanja, postal eden najboljših klasičnih filologov v tedanji Jugoslaviji, čeprav režimu ni bil najbolj pogodu. Uveljavil se je kot izjemen profesor in prevajalec številnih temeljnih antičnih del ter zaželen gostujoči profesor po vsej Evropi.

Pričevalci in Spomini obenem

29. 1. 2021

Sašo Hribar, Tilen Artač, Jure Mastnak, Nejc Mravlja, Aleksander Pozvek, Marko Cirman in Valentina Plaskan, strokovnjaki za nepredvidljiva presenečenja, se vsak petek vračajo v studio Prvega. Neugnani, nepredvidljivi, neizprosni, neodvisni in neponovljivo izvirni satiriki in imitatorji vam dajejo priložnost za kritičen in vedno aktualen skok v konec tedna. V petek po 10.00 na Prvem.

Pričevalci in Spomini obenem

29. 1. 2021

Sašo Hribar, Tilen Artač, Jure Mastnak, Nejc Mravlja, Aleksander Pozvek, Marko Cirman in Valentina Plaskan, strokovnjaki za nepredvidljiva presenečenja, se vsak petek vračajo v studio Prvega. Neugnani, nepredvidljivi, neizprosni, neodvisni in neponovljivo izvirni satiriki in imitatorji vam dajejo priložnost za kritičen in vedno aktualen skok v konec tedna. V petek po 10.00 na Prvem.

Kajetan Gantar, 1. del

22. 9. 2020

Pričevanje enega najbolj izobraženih Slovencev, klasičnega filologa, akademika Kajetana Gantarja, na pragu njegovih 90. let, je z več plati presežek. Dr. Gantar ima izjemen spomin tako za zgodovinska dogajanja in širše družbene razmere kot za lastno življenjsko pot. Za njim je bogata profesorska in prevajalska kariera in njegovi dosežki so vtkani v temelje slovenske humanistike. Lahko bi rekli, da je njegovo strokovno delo humus, iz katerega se napaja ves narod. Na svojem področju je dosegel tako rekoč vse. Odlikujejo ga bistrost, izjemna delavnost in predanost poklicu, ki ga jemlje kot poslanstvo. Kljub visoki izobrazbi in širokemu vedenju se kot pričevalec pokaže v človeški razsežnosti in preprostosti, ki nagovarja najširši krog gledalcev.

Emil Zonta

15. 9. 2020

Pričevanje Koprčana Emila Zonta bo zadovoljilo še tako zahtevnega gledalca. Odlični pripovedovalec je bil rojen v vasi Sv. Duh pri Buzetu v Istri, ki je zdaj na Hrvaški strani, a Emilov spomin na govorico, pesmi in liturgijo dokazuje, da so bile to slovenske vasi, ki so za Slovenijo izgubljene zaradi povojne brezbrižne politike odgovornih slovenskih komunistov. Izjemno dragoceni so najzgodnejši spomini na življenje na vasi v pristno slovenskem okolju, navade, delo, odnose med ljudmi in gospodarske razmere. »Tudi pri Pazinu in Labinu se je takrat pelo stare slovenske pesmi« se spominja pričevalec. Nosilno vlogo v skupnosti so imeli slovenski duhovniki, ki so mu ostali v najlepšem spominu. Emil je doživel tudi vojne grozote in nekaj se jih je za vedno vtisnilo v dušo mladega fanta; ko sta bila z očetom pred strelskim vodom nemških vojakov, kot po čudežu do streljanja ni prišlo. Ljudje so bili tudi v Istri, kot povsod na Primorskem, siti italijanske nadvlade, zato se je Emilov oče že zgodaj vključil v tigrovsko gibanje, kasneje, po razpadu Italije pa tudi v partizane. Emil Zonta zelo natančno in doživeto opisuje krvave dogodke preganjanja katoliških vernikov v Istri, kar je privedlo do vpada v buzetsko cerkev med birmo 23. 8. 1947, ko je bil tudi sam pripravljen na sprejem zakramenta. Skojevci so plesali okrog oltarja, metali paradižnike po cerkvi in birmovalcu, častitljivemu duhovniku Jakobu Ukmarju preprečili nadaljevanje birme. Naslednji dan so birmo izvedli v sosednji vasi Lanišče, »komuništi«, kot so jim rekli domačini, pa so po maši napadli župnika Miroslava Bulišiča in ga z nožem umorili. Vrat so prerezali tudi Jakobu Ukmarju a je preživel. Po vojni je slovenski značaj okolja začel izginjati, Emil in sestra sta morala v hrvaške šole, kjer so slovenščino večinoma zatirali, s preganjanjem cerkve pa se je zmanjšala tudi vloga duhovnikov. Poseben del pričevanja Emila Zonte zaznamuje njegova ljubezen do glasbe in nadarjenost za igranje na najrazličnejša, zlasti tradicionalna istrska glasbila. V oddaji nam jih je nekaj predstavil in zaigral nanje. Pripravil je številne koncerte in nastope in je pravi ambasador istrske ljudske glasbe, ki ima tisočletno izročilo. Emil se je vse življenje ukvarjal z glasbo, tudi kot strokovnjak na Radiu Koper. Ko se je zanimal za zaposlitev, pa so mu postavili pogoj, da se mora včlaniti v partijo. Doma je to povedal staršem in je oče začel jokati, mama pa ga je pogledala, se zresnila in rekla: »Emil, ti boš šel na radio, tam si potreben. Naredil boš veliko koristnega in pametnega, bomo molili zate, in vse bo v redu.« In hvala bogu, tako je bilo. Pričevalec Emil Zonta pravi: »Predvsem se tolažim s tem, da sem bil vedno spoštljiv, ponižen, nikoli nisem hotel biti nasilen ali pa recimo koristoljuben, ampak da nekaj narediš za ljudi. In ta ljubezen do Istre, do istrske kulture, ko sem vsak dan spoznaval marsikaj, bodisi z glasbenega področja, bodisi besedno, bodisi navade. Tudi o naravi, kako rožice rastejo, kako voda teče, to mi je dajalo moč. Nikoli se ne smeš ustaviti.« To je lepo zaključno vodilo pričevalske osebnosti Emila Zonte, ki bo nedvomno pustilo sled v vsakomer, ki bo spoznal njegovo življenjsko zgodbo in zgodovinske dogodke, ki jim je bil priča.

Franc Zupančič

8. 9. 2020

Pričevanje skoraj 99-letnega Kranjčana, gradbenega inženirja, ki je bil med vojno v nemški vojski in pozneje v partizanih, je izredno zanimivo. Njegov oče Franc starejši je bil avstrijski častnik med prvo svetovno vojno, veliko je fotografiral in zapustil izjemno zanimiv dnevnik iz vojnih dni, ki je pred leti izšel pri Slovenski matici. Uredila ga je pričevalčeva hči Jasmina, poročena Pogačnik, ki se je pridružila dedovemu pričevanju in ga v marsičem obogatila. Franc je bil pred vojno sošolec Staneta Žagarja, poznejšega partizanskega komandanta v Dražgošah, poznal pa je tudi Fanouša Emmerja, organizatorja upora proti okupatorju na liberalni strani, ki pa ga je komunistični VOS umoril že decembra 1941. Pričevalčev oče je bil geometer, že od otroštva mu je pomagal tudi Franc. Kasneje, po okupaciji, ga je pot vodila na šolanje na Dunaj, tam pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Znašel se je tako, da se je prijavil za tolmača iz srbohrvaščine. Ob obisku doma se je odločil, da ne gre več v nemško vojsko. Poiskal je stik s partizani in šel v njihove vrste. Za 14 dni so ga zaprli in zasliševali, ker mu niso zaupali, tudi zato, ker je njegov brat Leon z odliko doštudiral pravo v Ljubljani pri domobranski policiji. Franc natančno opisuje svoje izkušnje v partizanih. Bil je zadolžen za zbiranje hrane, tako da se je udeleževal tudi »rekvizicij«, pri katerih je šlo za ropanje živil na tistih kmetijah, ki so jih odkazali partizanski zaupniki. V eni takih akcij pri Treh kraljih je bil težko ranjen in odpeljan na zdravljenje v partizansko bolnišnico Franja. Po okrevanju in ob koncu vojne je bil s partizani v Tržiču v Italiji, a so se morali umakniti, podobno kot iz Trsta in Gorice. Po vojni se mu je uspelo vpisati na gradbeno fakulteto, vendar ne brez težav, saj so mu očitali brata domobranca. Brat Leon je izginil v povojnih pomorih. Franc je postal inženir, diplomiral je na temo prometne ureditve Kranja, ki je že takrat predvidevala krožišče, kar v pričevanju tudi pokaže. Sodeloval je pri številnih gradbenih projektih, med drugim pri gradnji letališča na Brniku in več mesecev pri obnovi v potresu porušenega Skopja, za kar je bil tudi odlikovan. Hči Jasmina, ki je seznanjena z očetovo življenjsko potjo, pravi, da oče dobro ve, kako so delovali mehanizmi revolucije in nadzora prebivalstva, za katerega domneva, da še vedno obstaja, in s tem tudi strah oziroma previdnost. Zato je marsikaj v pričevanju ostalo tudi nedorečeno.

Ignac Plestenjak

1. 9. 2020

Pričevanje 88-letnega Ignaca Plestenjaka je posebej zanimivo zato, ker opisuje medvojno dogajanje na edini kmetiji, ki je bila takrat na Pasji ravni, na nekaj čez 1000 metrov visoki planoti v Polhograjskem hribovju. Pri hiši je bilo 6 otrok, živeli so v veliki revščini na skromni kmetiji, čeprav je bil oče kolar. Na planoti ni bilo vode in to je še dodatno oteževalo življenje. Pred božičem leta 1941 so se pri njih nastanili partizani Cankarjevega bataljona. Eden od njih je šel prerezat telefonsko žico, nemški vojaki pa so šli po njegovi gazi in izsledili partizane. Nemci so napadli, vnel se je spopad, zgorela je Plestenjakova hiša, družina pa je med streljanjem zbežala. Oče je bil ranjen, starejša otroka pa sta si zaklon poiskala za kupom kamenja. Ignac se še vedno z grozo spominja dogodkov, ki so prizadeli družino. S Pasje ravni so se partizani potem umaknili v Dražgoše, kjer je potekal znani spopad, v katerem je padlo 9 partizanov in 26 Nemcev. V spomin na te dogodke vsako leto januarja pripravijo pohod s Pasje ravni v Dražgoše, vendar domačini zadnja leta nasprotujejo ideološkemu značaju tega dogajanja. Ignac se v nadaljevanju pričevanja dotakne burnih medvojnih dogodkov, ki jih je sam videl in doživel. Oriše razmere v partizanskih enotah, kjer je bilo vodstvo izrazito privilegirano tudi pri hrani, odnos do navadnih borcev pa je bil slab. Po vojni ni nastopila svoboda, ampak se je začelo pomanjkanje ter preganjanje drugače mislečih. Na drugi strani pa so se bohotili privilegiji komunističnih oblastnikov in njihovih podpornikov. Družino Plestenjakovih, ki si je po medvojnem požigu hiše uredila bivališče pod Pasjo ravnjo, je zadel hud udarec. Razlastili so jih in izgubili so svojo zemljo na planoti. Vso zemljo so morali praktično brezplačno prepustiti Jugoslovanski armadi, ki je tam izvedla obsežna gradbena dela, znižala vrh Pasje revni za nekaj 10 metrov in uredila podzemno bazo za protiletalske rakete. Tam je zdaj vremenski stolp, s katerega se odpira pogled na dobršen del Slovenije. Pogovoru se pridruži tudi Ignačev sin, ki nam predstavi svoj odnos do polpretekle zgodovine in dogodkov, ki so prizadeli družino. Na Pasji ravni v spomin na boje stoji tudi partizanski spomenik, ki pa je v slabem stanju.

Jože Drenšek, Jože Mihevc

28. 7. 2020

V Kanadi smo ločeno posneli zanimivi pričevanji dveh Jožetov, Mihevca in Drenška. Jože Mihevc je bil rojen leta 1923 v Cerknici. Izučil se je za avtomehanika. V času vojne je doživel hude preizkušnje, ki jih podrobno predstavi. Ob koncu vojne so se z bratom Tonetom in sestro Milko kot begunci zatekli v Avstrijo. Jože je živel v avstrijskih begunjskih taboriščih in se po drugi svetovni vojni znašel v Kanadi. Tu si je ustvaril družino z Anico Zorc. Kot je bilo skoraj pravilo pri rojakih v izseljenstvu, je bil zelo dejaven v slovenskih ustanovah. Zelo uspešen pa je bil tudi v svojem poklicu – bil je inovator pri izboljšavah dizelskih motorjev v avtomobilski tovarni. Jože Drenšek pa je bil rojen leta 1929 v vasi Dolnji Kot na Dolenjskem. Njegova družina je doživela revolucionarno nasilje domačih aktivistov in partizanov v okolici Dvora. Ob koncu vojne je bila zanj edina rešitev umik v tujino. Leta 1958 se je v Bremnu vkrcal na ladjo za Quebec in nato zaživel svobodno življenje v Torontu, kjer si je ustvaril družino in kjer živi še danes.

Štefka Antonija Pavlin, France Žbogar

21. 7. 2020

Štefka Pavlin je bila rojena leta 1929 v Novem mestu kot Štefanija Štukelj. V Ručetni vasi je preživljala otroštvo, ko so partizani očeta obtožili, da je sodeloval z okupatorjem. Leta 1943 so jim izropali hišo in morali so se preseliti v Novo mesto. Brat Tone je sprva študiral pravo na ljubljanski univerzi, brat Božo pa se je pridružil domobrancem. Štefka je bila med vojno, do maja 1945, na ljubljanskem učiteljišču. Takrat je Tone še z nekaterimi drugimi akademiki organiziral umik v Avstrijo. Tako se je Štefka s pomočjo brata Toneta čez Avstrijo in italijanska taborišča izselila v Kanado. Tu je zaključila univerzo, se izobrazila kot knjižničarka in si z možem, prav tako Slovencem, ustvarila družino. France Žbogar je bil rojen leta 1932 v vasi Kanalski Lom v občini Tolmin, ki je bila takrat pod Italijo. Bil je najmlajši v družini s sedmimi otroki. Težko življenje rojakov v času fašizma in revščino v preprosti kmečki družini je pozneje, med vojno, zaznamovala še revolucija, ki se je kazala tudi v grožnjah s smrtjo njegovi družini. Edina rešitev je bila umik iz domovine. Tako je leta 1957 čez Avstrijo odšel v Kanado, kjer živi še danes, z ženo in štirimi otroki.

Jakob in Matevž Košir

14. 7. 2020

Pričevanje o številni Koširjevi družini iz Dolgih Njiv nam opišeta brata: Jakob je bil rojen leta 1927, Matevž pa štiri leta pozneje. Njun oče je bil kolar, v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno je spoznal tudi grozote boljševistične revolucije. V družini je bilo 13 otrok, trije pa so umrli. Živeli so skromno in hodili služit k tujim ljudem. Po okupaciji so živeli tik za mejo v nemški okupacijski coni. Poznali so revolucionarno nasilje v okolici Šentjošta in trije bratje so se pridružili vaški straži. Oba brata imate odličen spomin, ko opisujeta neverjetne medvojne dogodke, starejši Jakob se je pridružil domobrancem in se udeležil vojaških vaj na Brdu pri Kranju, ki so jih domobranski poveljniki organizirali na svojo roko. Pozneje so Nemci skupino odkrili in razpustili. Po umiku v Avstrijo so ga vrnili s preostalimi. Najprej je preživel strahote na škofjeloškem gradu, pozneje pa še šentviško koncentracijsko taborišče, kjer so večino ujetnikov pobili. Rešilo se je le nekaj mlajših taboriščnikov. Izjemno zanimivo pričevanje vključuje tudi sprehod po Koširjevi kašči, zanimivem krajevnem muzeju, ki domuje v najstarejši stavbi v tem delu Slovenije. Vojne strahote so ostale v spominu; oba pričevalca pa sta si ustvarila lepi družini. Matevž, ki je prevzel bogato stričevo kmetijo, ima pet otrok, Jakob, ki je bil mizar, pa kar deset. Vsi imajo že svoje družine, v katerih je zdaj mnogo otrok in vnukov.

Roza Pavlin Kihler

26. 5. 2020

Izjemna življenjska zgodba Roze Kihler, rojene Pavlin leta 1920 v Tržiču, bo pritegnila še tako zahtevnega gledalca. Med vojno je bila partizanka in požrtvovalna bolničarka Cilka v Bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Od tam se je spominja pričevalec Virgilj Gomizelj, ki se je tam zdravil kot 16-letni partizan in zdaj živi v Avstraliji. V njegovem pričevanju, objavljenem septembra 2017, se je Roza prepoznala, in po 74 letih sta znova obudila prijateljstvo. Rozo Pavlin so v partizanih zaradi lažnih govoric obsodili na smrt, to pa je po naključju slišala in zbežala. Ujeli so jo Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Še večjo tragedijo je doživela po vojni, ko so jo po krivici strpali v taborišče v Šentvidu nad Ljubljano, od koder so ljudi vodili v smrt. Rešil jo je prijatelj, medtem ko ji bratje partizani po prihodu domov niso hoteli pomagati. Znova so jo zaprli in obsodili na smrt, iz Beograda je nato prišla pomilostitev, vendar je morala nekaj let preživeti v zaporu. 98-letna Roza Kihler do zdaj svoje življenjske zgodbe ni zaupala nikomur, preveč je bilo bolečine in krivic. Ko pa je prisluhnila pričevanju Virgila Gomizelja in dobila spodbudo v družini, se je vendarle odločila. Njeno izjemno pričevanje je zanimivo tudi zato, ker daje realen vpogled v delovanje partizanske sanitete. Roza tudi odkrito pove, kakšne razmere so vladale v partizanih, kakšen je bil odnos do žensk, in opisuje privilegirani položaj vodilnega kadra oz. komunistov, kar ni bilo v skladu s tistim, kar so učili druge. Gre za živo, tako rekoč filmsko pripoved ženske, ki je kljub krivicam in preganjanju ostala trdna in zvesta humanemu poslanstvu ter svojemu prepričanju. Po vojni je delala na socialnem področju, tudi osebno je pomagala otrokom iz socialno šibkih družin in se borila za pravice starejših. Do nedavnega je bila dejavna pri Rdečem križu. Čeprav si je ustvarila lepo družino, je nešteto prostovoljnih ur namenila ljudem v stiski, saj dobro ve, kaj je pomanjkanje in kaj pomeni razbita družina. Bila je iz družine z devetimi otroki brez očeta, ki bi skrbel zanje, in zaradi hude revščine je petletna skupaj z bratcem beračila okoli Brezij. Potem je bila pastirica pri tujih ljudeh, kasneje negovalka na Golniku ter še pred vojno delavka v predilnici na Viču v Ljubljani in v Medvodah. Med njenimi najtežjimi spomini iz otroštva je beračenje in srečanje z očetom ter dogodek, ko sta z bratcem ukradla hlebec kruha. Prav simbolika kruha se ji je v življenjskih preizkušnjah še večkrat ponovila. Gledalec, ki ga zanima preteklost, da bi lažje razumel sedanjost, bo pričevanju Roze Pavlin Kihler z zanimanjem prisluhnil.

Jože Černe

31. 3. 2020

Jože Černe je bil rojen v številni kmečki družini v Kozarjah, ki so sedaj že del Ljubljane in jih seka zahodna obvoznica. Imeli so veliko kmetijo, oče pa je bil vse do sredine vojne župan na Dobrovi. Jože zelo slikovito opisuje podrobnosti življenja pred vojno, ki je bilo kljub kmečkemu delo za otroke idilično. Stikov z Ljubljano skoraj niso imeli, edino enkrat jih je oče peljal na ogled novozgrajenega nebotičnika. Vse to prekine vojna. Kozarje z okoliškimi naselji Brdo in Vrhovci so postali eno od žarišč revolucionarnega nasilja. Kot desetletni otrok je bil priča grozljivim prizorom. Z vrstniki je že februarja 1942 videl umorjenega krojača Žaklja na Vrhovci. Umori so sledili, tako je videl pri sedanji gostilni Pečarič ustreljenega Skubica, nato še Martinjaka. Jože je videl in celo prepoznal enega od vosovskih morilcev. Černe se živi spominja tudi tragedije na bližnjem naselju Brdo, ko sta domačina z Vrhovcev julija 1942 ubila pri gradu Bokalce dva sprehajoča italijanska vojaka. Okupatorji so se maščevali s požigom Brda in streljanjem nedolžnih talcev. Partizani so Černetovo kmetijo temeljito oropali, mama se je posebej razjezila, ker so poleg živeža odpeljali tudi porcelanasto posodo. Oče se je pred revolucionarji skrival, po vojni pa so ga zaprli, vendar se je uspel rešiti. Kmetje so bili v času komunistične oblasti odkrito preganjani in obremenjeni z obvezno oddajo. Veliko kmetov je propadlo in tudi Černetovi so morali kmetijo prodati. Umori, prizori nasilja in strah, ki so ga vcepljali zlasti komunisti, so Jožeta kot otroka trajno zaznamovali. Da je kasneje normalno zaživel in si ustvaril družino, mu je veliko pomagala tudi glasba in njegovo pevsko udejstvovanje.

Cilka in Marko Modrijan

17. 3. 2020

Pričevanje zakoncev Modrijan, iz istoimenske starodavne domačije v Rovtah, nas popelje najprej v čas pred vojno, ko so ti kraji dihali v sožitju, saj jih je združevalo bogato kulturno in versko življenje. Pričevalca, oba letnik 1929, v nadaljevanju podelita grozote vojne in revolucije, ki je zaznamovalo njihove kraje. Cilka je v povojnih pobojih izgubila 4 brate, Marku pa je vojna vzela 4 brate in sestro, ki je končala v Teharjah. V njunem pričevanju podrobno spoznamo začetno obdobje italijanske okupacije, ki za običajne ljudi sprva ni predstavljala težav. Po pojavu partizanov so se stvari spremenile. Markova brata, ki sta nanje sprva gledala z naklonjenostjo, sta postala previdna. Partizansko izzivanje okupatorja je sprožilo represalije zaradi katerih je trpelo civilno prebivalstvo. Revolucionarno gibanje je zgodaj začelo z grožnjami, umori uglednih ljudi, tudi duhovnika Geohelija iz Zaplane, ter ropanjem premoženja. Marko podrobno opiše okoliščine nastanka vaške straže in boj s partizani na Vranjih pečinah, kjer je padel njegov brat. Ko nastopijo domobranci in vzpostavijo neko ravnotežje, je domačinom začasno odleglo, pove. Konec vojne je sprožil umik na Koroško in povojne pomore, ki so terjali grozljiv davek, saj je komunistična oblast dala pobiti njihove može in fante. Marko je uspel iz Koroške prebegniti v Italijo. Iz italijanskih begunskih taboriščih je šele leta 1946 prišel domov, vmes je prestal zaslišanje in pretepanje s strani Udbe. Doma je bilo družinsko sožitje porušeno. Zakonca Modrijan povesta, da je bilo v obeh njunih družinah veliko stiske in trpljenja. Poleg tega je komunistična oblast grobo uveljavljala obvezno oddajo in nasilno pobirala večino živeža, ki so ga z muko pridelali. Kljub vsemu, sta si Cilka in Marko ustvarila družino in s trdim delom na kmetiji ustvarila prihodnost tudi za njune potomce. Njuno življenje je prežeto z raznimi preizkušnjami, vendar kleno vztrajata in sta pravi zgled mlajšim generacijam.

Ivan Brodnik

10. 3. 2020

Pričevanje pokončnega moža iz Kompolj, 90-letnega Ivana Brodnika, ki se mu ob koncu pridruži tudi sin Jure, nam podrobno prikaže način življenja in sožitja vaške skupnosti v Dobrepoljski dolini pred drugo svetovno vojno, ko je bil oče »vaški mož«. Vojna je to vaško idilo in povezanost do temeljev razbila. Sploh zato, ker se je spomladi 1942 v bližini njihovih krajev zadrževalo vodstvo KPS-ja in OF-a ter uvajalo svojo oblast. Prihajalo je do ropanj premoženja in umorov posameznih vaščanov. Ljudem taka »ljudska« oblast ni bila všeč, poleg tega je italijanski okupator pogosto s topovi streljal na dobrepoljske vasi, saj so tja zahajali partizani. Zgodil se je neverjeten dogodek, da se je 66 žensk iz Kompolj, tudi Ivanova mama, odpravilo do italijanskega poveljnika in zahtevalo, naj nehajo streljati nanje in tudi, naj jih rešijo partizanskega pritiska. Pozneje so te ženske partizani skušali zajeti in vodilne tudi ubiti, pripoveduje Ivan, vendar so jih zaščitili možje in fantje. V tem primeru se prikaže vsa kontradiktornost prepleta partizanskega boja z revolucijo in razmer, v katerih so bili domači revolucionarji za običajno civilno prebivalstvo večja grožnja kot okupator. Ivan Brodnik podrobno opisuje dogodke med vojno in tudi čas po njej, ko so bili na udaru zlasti kmetje, on sam pa si je začel samostojno služiti kruh. Ves čas je bil zvest podpornik domače cerkve in dejaven pri gasilcih. Oblikoval si je družino, po ženini smrti pa živi pri sinu Juriju. Ta ob koncu pričevanje pove, kako težko breme še vedno nosi očetova generacije zaradi okupacije in krvave revolucije, ki je zaznamovala Dobrepoljsko dolino, in hkrati poudari potrebo po odkrivanju resnice in iskanju dialoga.

Ivo Kralj

3. 3. 2020

Ivo je odraščal v zavedni kmečki družini v vasi Slivno in izkusil zatiranje fašizma. Med vojno so očeta internirali Nemci, sam pa je bil mobiliziran v partizane. 7. maja 1945 so v domačo hišo prišli partizani, vodil jih je Albert Gruden Blisk in odpeljali njegovo sestro ter sosedo. Obe dekleti so posilili in pobili s koli v bližini Komna, pove Ivo, ki še vedno podoživlja trpljenje mame, očeta in celotne družine zaradi tega zverinskega zločina. Očeta so komunistični privrženci še dolgo po vojni zavajali, kje naj bi bila hčerka, tako, da jo je iskal po zaporih Jugoslavije. Pozneje se je izvedelo, kje sta bili obe dekleti zagrebeni in so ju lahko pokopali na domačem pokopališču. Pomembno ob tem je dejstvo, da je vodja morilske tolpe, Albert Gruden, v evidencah borčevske organizacije še vedno narodni heroj. V Sežani ima celo postavljen spomenik, kar kaže na popolno moralno zmešnjavo, ki pesti Slovence. Ivo je ostal zvest slovenskemu izročilu in veri. Aktiven je v slovenskih društvih, zlasti pri sloviti nabrežinski godbi na pihala. V slivenski cerkvi pa še vedno igra na orgle, kar bomo videli tudi v pričevanju tega zanimivega klenega slovenskega moža.

Ana in Ivan Košir

21. 1. 2020

98-letna Ana in njen 76-letni sin Ivan podajata zanimivo pričevanje o življenju in preizkušnjah v Gorenji vasi pri Kanalu, nekdaj Sv. Luciji v dolini Soče. Ana je odrasla v veliki revščini, eden njenih prvih spominov je, da jim je neurje odneslo streho in je umrla njena sestrica. Bila je še napol otrok, ko je odšla služit v Milano. Med vojno sta se njena brat in sestra pridružila partizanom in sestra je umrla pod nemškimi streli. Tudi sama je videla, kako so Nemci na brvi pri Desklah ustrelili šest talcev. Po vojni se razmere niso umirile. Ana je septembra 1946 slišala strele, pod katerimi je padel priljubljeni duhovnik in protifašist Izidor Zavadlav, ki je bil trn v peti novih oblasti. Leta 1944 je rodila sina Ivana. Tudi on je obnovil nekatere zanimive spomine, ki jih je z njim delil oče, ki je bil v partizanih, a je po vojni padel v nemilost komunističnih oblasti. Vsa družina je zaznamovana z delom v cementarni Anhovo, oba z mamo imata azbestozo, a vseeno z optimizmom zreta v življenje. V pričevanju je bilo veliko povedanega, marsičesa pa tudi še ne, pravi Ivan Košir, ki si je ustvaril družino, a že leta skrbi tudi za ostarelo mamo.

Franci in Valentina Kindlhofer

26. 11. 2019

Izjemno pričevanje Francija Kindlhofer, bil je eden od otrok s Petrička, in je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. Franci v pričevanju pove pretresljivo zgodbo, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32-letne mame, ki je morala pustiti tri otroke, in kot je kasneje izvedel, izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju. Kljub različnim prevzgojnim ukrepom, da bi mu spremenili identiteto, in bi pozabil na svojo resnično družino in sorojence, je kasneje izvedel grozljivo resnico. Danes se kot aktivni državljan zavzema za resnico in popravo krivic. Ker zločini proti človečnosti nikoli ne zastarajo, je njegovo aktivno udejstvovanje, močno obremenilo častnega meščana Mestne občine Ljubljana Franca Severja – Franto. Pričevanje s svojo zgodbo dopolni tudi žena Valentina.

Martin Črnugelj

19. 11. 2019

S pričevanjem Martina Črnuglja, slovenskega rojaka iz Sao Paula v Braziliji, spoznamo v mnogočem neznano zgodbo. Martin se je rodil v Beli krajini, vendar je preživel srečno otroštvo v Črnučah, kjer so imeli starši gostilno. Z okupacijo in prihodom Nemcev se ni veliko spremenilo, pove. Oče je sprva pomagal partizanom, ob naraščanju revolucionarnega pritiska pa se je pridružil protirevolucionarnemu taboru in bil med aktivnimi domobranci. Zaradi nesoglasij z drugimi voditelji se ni odločil za emigracijo v Argentino, ampak v Brazilijo. Tamkajšnja slovenska skupnost je majhna, a še vedno živa in zelo narodno zavedna.

Slavko Gorenšček

12. 11. 2019

Izjemna pripoved Slavka Gorenščka ponuja vpogled v manj znano dogajanje v zgornjem Posočju. Spoznamo življenje pod italijansko oblastjo, spremenjene razmere ob izbruhu druge svetovne vojne in zlasti revolucionarno nasilje, ki je v teh krajih prvič udarilo v času Kobariške republike. Slavko Gorenšček je odličen opazovalec in pripovedovalec ter prav poseben človek. Ob zanimivem poklicu, vodenju avtomehanične delavnice, ki jo je nasledil od očeta, je ves čas gojil čut za zgodovino. Tako je zbiral najrazličnejše predmete, ki spominjajo in opominjajo na režime, ki so se menjevali v teh zgodovinsko pomembnih krajih.

Jožefa in Janez Javornik

5. 11. 2019

Pretresljivo pričevanje Janeza in Jožefe Javornik iz Grosuplja nam ponuja vpogled v medvojno in povojno dogajanje v okolici gradu Boštanj, kjer je bil Janezov oče sprva uslužbenec. Jožefa pove, da so se bali partizanov, ki so pogosto hodili k njim in zahtevali hrano, po vojni pa jih je dodatno ošibila obvezna oddaja. Poti Janeza in Jožefe so se kasneje prekrižale, poročila sta se, oblikovala družino in si s pridnim delom omogočila dostojno življenje. Sedaj, v zrelih letih, pogosteje razmišljata o travmatični preteklosti, ki je zaznamovala njune kraje in njuni družini. Ob koncu pričevanja se sprehodita po dvorišču boštanjskega gradu, ki je žalostna ruševina in opomin na težke čase. Janez pa pokaže hišo, ki danes stoji na mestu, kjer je bila pomorjena Jakopinova družina, in se sprašuje, kaj o tem ve častni meščan Ljubljane Franc Sever - Franta, ki je bil takrat partizan v teh krajih.

Anica in Ivanka Gnidovec

1. 10. 2019

Pričevanje 95-letne Anice in njene devet let mlajše sestre Ivanke Gnidovec iz Ajdovca pri Žužemberku nam daje vpogled v življenje trdne kmečke, katoliške družine, iz katere je izšlo več duhovnikov, tudi svetniški kandidat, škof Janez Gnidovec. V njuni družini je bilo deset otrok. Najmlajša Ivanka se spominja idiličnega življenja pred vojno, ko so živeli skromno, a v miru in veselju. Tudi ob okupaciji se ni veliko spremenilo, temveč se je vojna v najkrutejšem pomenu začela, ko so partizani ubili nekaj domačinov, med drugimi tudi uglednega in priljubljenega župana Vidriha. Preživeli smo, to je najpomembneje, dodata ob koncu sestri Gnidovec, ki sta kljub vsem preizkušnjam ohranili vedrino. To pa zato, ker smo odpustili, pravita. »Veliko lažje živimo kot tisti, ki so nam povzročali gorje.«