Deklica, ki pri šestih letih zaradi podhranjenosti ni več znala hoditi, dvanajstletnik, ki je nekaj dni v tednu v bolnišnici skrbel za umirajočo mamo, nekaj dni pa doma za preživetje mlajših sorojencev, nedonošenček, ki je preživel le zato, ker so mu iz stiropora in lepilnega traku ustvarili improviziran inkubator, pa porod nosečnice, ki se ji je nenadoma ustavilo srce, vse to so podobe in zgodbe, ki so zaznamovale zdravniško pot Katarine Vincek, pediatrinje s Klinike z infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Že od študentskih let je bila članica odprav medicinske pomoči v Indiji, Zambiji, Keniji in na Madagaskarju, večmesečne misije pa je v organizaciji Zdravnikov brez meja opravila še v Južnem Sudanu in Iraku. O zdravljenju bolezni in poškodb v razmerah, kjer se ob pomanjkanju zdravil in pripomočkov lahko zanese le na svoje znanje in sta s kolegom edina zdravnika na območju, velikem kot pol Slovenije, kjer »napotnice piše« vaški vrač in kjer je pomen zdravljenja starejših neprimerno bolj cenjen kot zdravljenje otrok, se je pogovarjala s strokovnim sovoditeljem, izkušenim reševalcem in inštruktorjem Primožem Velikonjo in Jano Vidic.