SloAV
Pričevanje Teje Prinčič, ki se ji pridruži tudi nečak Silvan Koršič, nas popelje v Goriška brda, na zahodni rob države, kjer se slovenski svet začne stikati z italijanskim. Spoznamo življenje v vasi Gornje Cerovo, s čudovito cerkvijo na vzpetini. Njuni predniki so bili koloni. Niso imeli svoje zemlje in so morali polovico pridelka oddati gospodarjem. »Naša zemlja je bila dobra,« se spominja 92-letna Teja. Opiše skromne razmere, v katerih so živeli pod Italijo, a so bili kljub temu zelo povezani. Vas je »dihala kot eno«. Najhujše obdobje se je začelo leta 1944, ko je domači partizan – terenec – streljal na nemško enoto in enega od vojakov hudo ranil. Nemci so se maščevali tako, da so postrelili 10 domačinov, dve ubiti ženski sta bili noseči. Domač duhovnik Ludvik Rusjan je poskušal pomagati nesrečnim žrtvam, a ga je, kot pove Prinčičeva, nemški oficir oklofutal in grobo zavrnil. Kljub temu je bila skupina ljudi rešenih. O materi, ki je bila med rešenimi, pripoveduje Tejin nečak Silvan Koršič, ki je bil takrat še otrok. Med drugim se spomni, da je pri reševanju ljudi pomagal tudi eden od vojakov. Po vojni je o tragediji v vasi napisal šolski spis ter v njem omenil, da niso bili vsi Nemci slabi – dobil je ukor in bil skoraj izključen iz šole. O tem prizadeto pripoveduje, saj ga je ta krivica zaznamovala za vse življenje. Z njim se odpravimo tudi na pokopališče, kjer je pokopan dijak Mirko Brezavšček, član skupine Črnih bratov, ki je bil žrtev fašističnega terorja. Z gospodom Silvanom se razgledamo po pokrajini, ki se razprostira proti Vipavski dolini, morju in Krminski gori, ter se odpravimo še v lepo domačo cerkev sv. Nikolaja, ki dominira nad vasjo. Silvan Koršič pripoveduje o izjemnem domačem duhovniku Ludviku Rusjanu, ki je bil odločen borec proti fašizmu, a je pozneje, tako kot številni primorski čedermaci, postal žrtev komunističnega režima, ki je preganjal in zapiral tudi primorske duhovnike.
V nadaljevanju pričevanja izvemo, kakšno blagostanje je bilo v Brdih po tem, ko so tam po vojni vladali zavezniki, in kakšno pomanjkanje se je začelo po jugoslovanski zasedbi. Takrat je veliko ljudi prebegnilo čez mejo. Izkušnjo z graničarji, rekli so jim »družeti« in miličniki, je imela tudi Teja Prinčič. Ne glede na vse so po vojni dobili nekaj svoje zemlje in si s trdim delom na kmetiji zelo opomogli. Sadje, ki so ga ženske nekoč nosile prodajat v Gorico, za kar je bilo potrebne uro in pol hoje v eno smer, so nato prodajali vse do Ljubljane. Prinčičeva je bila dejavna tudi pri briških kmečkih ženskah, ki so ponesle sloves domačega izročila po vsej Sloveniji. Preizkušenj v njenem življenju ni manjkalo, smrti hčerke in pozneje moža sta jo najbolj prizadeli. Kljub temu pomirjena, z vero in upanjem gleda v prihodnost. Kot pravi, ima okoli sebe dobre ljudi, veseli pa jo tudi, da je nečak poprijel za delo na kmetiji. S praga njene hiše se ob jasnem zimskem dnevu – takšen je bil tudi dan našega obiska – kot na dlani vidijo Alpe in italijanski Dolomiti. Vse to bomo lahko ob bogati vsebini videli v oddaji, v kateri sta sodelovala Teja Prinčič in Silvan Koršič.