Še zdaj mi zvenijo v ušesih besede, našega že blagopokojnega patra, ki se je hudoval, ko mu je kdo rekel, da je Sveti Duh golob: »Pa prosim vas lepo, nehajte s temi neumnostmi! Sveti Duh ni leteča podgana!« Seveda smo se ob patrovih tovrstnih komentarjih nemalokrat hudomušno namuznili, a hkrati nam je s tem vedno dal še kako misliti. Drži: Sveti Duh vsekakor ni leteča podgana, oziroma golob. Res je, da se je v krščanski upodabljajoči umetnosti uveljavil kot simbol za Svetega Duha, a to še vedno ne pomeni, da je Sveti Duh ptič. Tovrstno upodabljanje izvira iz evangelijskih opisov Jezusovega krsta v reki Jordan, ko se je nadenj spuščal Duh kakor golob. Evangelista Matej in Marko jasno poudarita: ne, da to je bil golob, ampak se je spuščal kakor golob. Drug simbol za Svetega Duha pa izvira iz opisa prvih binkošti, ko je nad apostole, Marijo in ostale zbrane prišel Sveti Duh in takrat so se jim prikazali »jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.« Zaradi tega opisa v Apostolskih delih se v umetnosti upodablja Svetega Duha, oziroma njegovo moč kot ognjene plamene.
Ker je torej Sveti Duh dejansko Duh, ga ne moremo ujeti v nekakšno podobo, zato so si morali umetniki pač pomagati s simboli. Toda, kdo dejansko je Sveti Duh? Poznamo ga kot tretjo Božjo osebo, ki je najgloblja vez med Očetom in Sinom. Jezus je svojim učencem obljubil Svetega Duha: »Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Tega Svetega Duha prejmemo pri birmi, da nas torej uči in spomni, kdo je Jezus in kdo je Bog Oče. Prav zato apostol Pavel trdi: »Nihče ne more reči: »Jezus je Gospod,« razen v Svetem Duhu.« Prav On nas s svojimi vzgibi uči prepoznavati Boga kot Očeta; On v nas utrjuje zavedanje, da nas Bog Oče resnično ljubi; On je tisti Tolažnik, ki nam lahko pride najbliže, ko smo zlomljeni, v stiski in preplavljeni z žalostjo; On je tisti Božji dotik, ki lahko seže do najglobljih globin našega človeškega bistva, če ga le povabimo in se mu odpremo. Sveti Duh v nas vnema navdihe in zamisli – je naša inspiracija. Sveti Duh je z nami v boju, ko nas hudi duh zapeljuje ali obstreljuje s skušnjavami in negativnimi mislimi – seveda, če ga kličemo v ta boj. Seveda pa Sveto pismo najbolj očitno pokaže delovanje Svetega Duha v Jezusovih učencih: pred njegovim prihodom – torej pred binkoštimi, so bili egoistični, šibki in prestrašeni, celo do te mere, da je apostol Peter Jezusa zatajil. Potem pa, ko je isti apostol Peter prejel Svetega Duha, je lahko za Jezusa pričeval pred zborom judovskih velikih duhovnikov, iz česar je očitno, da pristne ljubezni ne moremo živeti izključno iz lastnih moči, ampak predvsem ob pomoči in v moči Svetega Duha.