Nikomur, ki je pred tremi tedni sam ali s svojo družino zašel v decembrski mestni šunder, ne želim reči nič kritičnega. Vsakomur, ki mu prijajo mrzleči decembrski večeri v mestnem središču, kjer je zrak nasičen z vabljivim vonjem po kuhanem vinu in mesninah, iskreno privoščim dobro počutje in veselo druženje. Gneča na okrašenih ulicah in velike smreke z drobnimi lučkami ustvarjajo intimo, kjer bi se želeli zadrževati v neskončnost in bi stisnjeni k ljubečemu sozakoncu in otroku, obsijanemu s srečo, da je z nami, pozabili na vse tegobe iztekajočega se leta. Naše duše te decembrske večere napolnjuje skrivnostno pričakovanje. Toda, do kam sega hrepenenje, ki nas prežema, ko se sprehajamo ob stojnicah in brezskrbno pogledujemo, kaj od tega, kar je na njih, bi si glede na globino svojega žepa lahko privoščili. Kaj, razen tega, da bi ostali zdravi in z zalogo na bančni kartici, v resnici hočemo? O tem nas nihče nič ne vpraša, ne sozakonec ne otrok ne prijatelj. O tem najglobljem, kar bi želeli razumeti in občutiti sredi decembrskega šundra, vladata zadržanost in molk, ki se nadaljujeta tudi prek novoletnih praznikov in nato skozi vse leto.
Ali je bila v to nerazložljivo hrepenenje, ki tiči globoko v nas, že kdaj izrečena beseda, ki bi dajala pomen življenju tudi potem, ko v poznih večernih urah zapuščamo mestno središče? Danes, na četrto adventno nedeljo, bodo verniki v svojih cerkvah slišali neobičajen pozdrav, ki ga je Mariji namenila njena teta Elizabeta, mati Janeza Krstnika: Blagor ti, ki si verovala. Ko si prestopila prag mojega doma, se je od veselja zganilo dete v mojem telesu.
Obe noseči ženi sta v tistih zelo skromnih razmerah pred dva tisoč leti z očmi vere videli daleč prek sebe, v brezdanjost Božje ljubezni. Plamen vere je v njima oznanjal, da Bog ni pozabil nanju. Oni dve sta to verjeli. Ljudje našega časa pa imamo s tem težave. Ne zaupamo ničemur, kar presega domet naših oči in predvidevanja. Vsak dan se teže zanesemo celo na tistega, s katerim imamo otroke, in s katerim želimo biti družina. Kaj bi lahko povezalo naše skrhane odnose, zaradi česar nad vsem, kar delamo, visi senca dvoma in nesmisla. Marija in njena teta Elizabeta sta v vaški shodnici večkrat slišali preroka Izaija, ki je govoril: »Naj vriska puščava in goljava, naj poganja kakor narcisa.« Vedeli sta, da v puščavi ne bo pognala narcisa, sta pa v sinagogi doživeli, da se je v njuno dušo po veri prelivala Božja milina in njegova tolažba. In o tem danes znova beremo v cerkvi, da se v nas na kar najbolj preprost način ponovi vse tisto odrešujoče, kar je dajalo moč tudi Mariji in Elizabeti.