Opis epizode

Zamisel za to kolumno se je porodila ob gledanju Netflixove serije Adolescenca – o kateri zdaj govorimo že skoraj vsi. Med ogledom zgodbe o odraščajočem najstniku, ki navidezno hladnokrvno umori svojo sošolko, me je prešinila misel, kako krhko je pravzaprav to življenjsko obdobje. Čas, ko je vse prehodno, negotovo, ko si razpet med otroštvom in odraslostjo in med vse zahtevnejšimi družbenimi ideali iščeš svojo identiteto in mesto v svetu, je tudi čas velike ranljivosti in frustracij. In prav ta ranljivost, ta notranja iskanja in boji so lahko tisto, kar mladostnike in mladostnice naredi dovzetnejše za skrajna prepričanja in zavajajoče občutke pripadnosti. Ena takih poti sta radikalizacija in nasilje – ki lahko ponudita tisti občutek samozavesti in moči, po katerem najstniki in najstnice velikokrat hrepenijo.

Ko govorimo o radikalizaciji in nasilju, zlasti med mladimi, se družba pogosto odzove s hitro obsodbo v smeri moraliziranja, poenostavljenih odgovorov, strogih kazni in raznih ukrepov ničelne tolerance. Gre za hitre, toda žal tudi nepremišljene odzive, ki nam ne ponujajo pravih vpogledov v dogajanje in nas pogosto peljejo v iskanje neustreznih in radikalnih rešitev, kot je na primer popolna prepoved telefonov.

Skladno s tem je najprej treba reči, da se radikalna prepričanja ne zgodijo čez noč. Če želimo razumeti, kako se oblikujejo in zakaj mladi v njih iščejo odgovore in tudi uteho, moramo namreč pogledati širšo sliko.

Podlaga za radikalna prepričanja se ne začnejo na spletu, ampak že veliko prej, in sicer z idejami, ki se zdijo povsem vsakdanje in sprejemljive in s katerimi se mladi srečujejo v svojem najširšem socialnem okolju. Piramida nasilja ponuja pomemben vpogled v ta proces – nasilje se ne pojavi nenadoma, temveč raste iz kulturnih vzorcev, ki marsikaj opravičujejo. Ko kot družba dopuščamo seksizme, normaliziramo nestrpnost do vsega, kar naj bi se razlikovalo od postavljenih družbenih idealov, se posmehujemo šibkosti ali normaliziramo spolno neenakost, ustvarjamo temelje, na katerih se lahko razvijejo radikalnejše ideologije. Majhni vsakodnevni signali, ki opravičujejo neenakost, zaničevanje ali izključevanje, oblikujejo miselni okvir, v katerem se nasilje lahko zdi upravičeno in tudi smiselno.

Eden bolj skrb vzbujajočih pojavov sodobnega časa pa sta porast radikalizacije med mladimi moškimi in širjenje tako imenovane “toksične moškosti”, ki temelji na prepričanju, da so za njihove težave in frustracije, tako na osebni kot družbeni ravni, krive ženske in feminizem, saj naj bi feministična prizadevanja zamajala bistvo moške identitete in njen tradicionalni pomen. Družbena omrežja so pri tem postala plodna tla za širjenje takih prepričanj, pri tem pa vplivneži in subkulture, kot so inceli in moškosfera, utrjujejo ideje, da sta moška moč in nadzor nad ženskami ključna za ohranitev tradicionalnega moškega statusa. Ob tem širijo miselnost, da je uveljavljanje avtoritete z nadzorom in agresijo edini način za ohranitev prave moškosti v družbi, ki naj bi bila vse bolj ogrožena prav zaradi preveč emancipiranih žensk.

Težave pri takih radikalnih prepričanjih so, da pogosto ob upravičevanju nasilja vanj tudi vodijo, to potrjujejo tudi raziskave in podatki, ki kažejo na porast medvrstniškega nasilja in nasilja nad ženskami. Na ta problem nas opozori tudi serija Adolescenca, katere scenarij temelji na resničnih dogodkih, ko je bilo v Angliji v krajšem obdobju več umorov mlajših deklet, ki so jih zakrivili njihovi sošolci oziroma vrstniki in ki so bili posledica prav takih destruktivnih prepričanj.

V skladu s tem se postavljajo vprašanja, kako naj se družba, predvsem odrasli, odzovemo na te izzive in kako naj z mladimi delamo. Žal pa se najpogostejši odgovori še vedno vežejo ali na strogo kaznovalno politiko ali pa na ukrepe, ki izhajajo iz pristopa ničelne tolerance, ki pa imajo številne pasti in dolgoročno ne prinašajo najustreznejših rešitev. Če mladostnika samo kaznujemo, ga tako še bolj potisnemo na družbeni rob, kjer postane še dovzetnejši za radikalne ideje, saj se lahko v občutku odrinjenosti zateče k skupinam, ki mu ponujajo občutek pripadnosti in preprostih odgovorov na številna kompleksna vprašanja.

Na drugi strani pa ničelna toleranca spodbuja moralno paniko in ustvarja lažno predstavo, da so vsi mladi enako problematični, med seboj enaki in enako dovzetni za sodobne radikalne trende. Tako poenostavljeno razmišljanje vodi v pokroviteljski odnos do mladih, ki jim odvzema možnost soodločanja in sodelovanja pri iskanju rešitev ter razumevanja njihove raznolikosti in specifik. Namesto da bi jih spodbujali h kritičnemu razmišljanju in vključevanju v iskanje rešitev, jih tako obravnavamo kot pasivne in neodgovorne subjekte, ki jih je treba samo nadzorovati in disciplinirati.

S takimi pristopi se na koncu ne zmanjšujejo konflikti, temveč se ustvarjajo dodatni prepadi – tako med mladimi samimi kot med mladimi in odraslimi. Namesto kaznovanja in izključevanja je zato pomembno, da gradimo mostove, ki omogočajo dialog, razumevanje in vključevanje, saj so prav taki pristopi ključni za konstruktivne družbene spremembe in dolgoročne rešitve.

Doc. dr. Jasna Podreka je profesorica na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Jasna Podreka