Opis epizode

Razmišljam o minljivosti, smrti. V naši službi se v enem dnevu lahko sprehodiš med rojstvom in smrtjo. Prav te skrajnosti so predvsem za mlade kolege na začetku poti lahko zelo stresni.

Bilo je sredi poletja. Klicale so priče iz vrtca v precej oddaljeni vasi na Kočevskem, da se je med sprehodom izgubil leto in pol star otrok. Iskalna akcija naj bi se začela že pred dobre pol ure. Aktivirana je bila tudi helikopterska služba nujne medicinske pomoči. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica intervencijskih služb in naključnih mimoidočih, ki so bili pripravljeni pomagati pri iskanju. Vsi so panično tekali naokoli v želji, da bi otroka čim prej našli. Na kraju dogodka je bila tudi mama. Lahko si predstavljate njeno stisko, bolečino in nemoč.

Zaslišali so se glasni kriki: "Našli smo ga!" Potem je nastala smrtna tišina. Policist je otroka v naročju prinesel tja, kjer smo imeli pripravljeno opremo za oživljanje. Takoj smo začeli temeljne in dodatne postopke oživljanja. Vsi invazivni postopki, kot so vzpostavitev proste venske poti in intubacija, so tekli gladko. Pri otrocih je vse težje. Zaradi anatomskih in fizioloških značilnosti je treba natančno poznati parametre za določeno starost. Odmerki zdravil, nastavitve na respiratorju, velikost endotrahealnega tubusa – vse se preračunava na otrokovo telesno težo ali starost. Danes obstajajo sodobne aplikacije, ki nam pri tem pomagajo, a takrat smo se lahko zanesli le na lastno znanje in izkušnje.

Vsaki dve minuti smo na defibrilatorju preverjali otrokov srčni ritem. Asistolija, po domače ravna črta. To pomeni, da v srcu ni bilo nobene električne aktivnosti. Menjavali smo se pri stisih prsnega koša in dajali zdravila po protokolu. V izvedbo oživljanja smo vložili nadčloveške napore. Na intervenciji so bili poleg mame še oče, stara mama in dedek. Oče je držal infuzijo, dedek je otroka držal za roko. Na mestu dogodka se nam je pridružila še helikopterska ekipa in nadaljevala naše delo. Po dveh urah izjemnih naporov, pozitivnih misli in upanja smo oživljanje končali. Ni bilo uspešno. Še vedno ga imam pred očmi. Nikoli ne bom pozabil takratnega občutka nemoči in izgube.

Z ekipo smo se po intervenciji pogovorili o tehnični plati in subjektivnem doživljanju. Zadnjih nekaj let imamo v ekipi tako imenovano "zaupnico", ki je usposobljena za izvedbo razbremenilnega pogovora po zahtevni intervenciji. Čeprav smo profesionalci, nismo superheroji. Vsak izmed nas nosi svojo zgodbo. Ko pridemo k pacientu, se poskušamo čustveno oddaljiti, saj lahko le tako damo najboljšo možno oskrbo.

Misel na smrt nam verjetno ne olajša življenja. Po navadi jo držimo na varni razdalji. Tam nekje. Vendar smrt lahko nenadoma udari z nepredstavljivo silo. Prikrade se tja, kjer je ne pričakujemo, in nas postavi pred dejstvo, da je vse minljivo. Opominja nas, kako krhko je življenje, kako hitro lahko izpuhti v nič.

Zaradi svoje izkušnje soočanja s smrtjo lahko zagotovo rečem, da nam misel nanjo pomaga videti, da je življenje tukaj, zdaj. Čeprav se zdi neprijetno, je pomembno, da se o njej pogovarjamo. Da jo sprejmemo kot del življenja. Velikokrat sem v stresu zaradi načrtov za prihodnost in si pogledam čez ramo, ali je še vedno tam. A ob takih trenutkih spoznam, da je edino, kar zares imamo, sedanji trenutek.

Kaj je res pomembno? Kaj bi zapolnilo moje življenje? Zakaj bi se moral obremenjevati s stvarmi mesece vnaprej, ko pa ne vem, ali se bom zjutraj zbudil? Morda je ključ v tem, da ne čakamo na prave trenutke, ampak jih ustvarjamo. Da ne izgubljamo časa za nepomembne skrbi, ampak se osredotočimo na tisto, kar nas zares osrečuje. Kajti življenje je minljivo, a trenutki, ki jih živimo polno, ostanejo v večnosti spomina.

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Primož Velikonja