Opis epizode

Z novim mandatom ameriškega predsednika so rokavice v mednarodni politiki dokončno snete. Moč posameznega gospodarstva določa tudi njegov vpliv in statistični podatki že dolgo kažejo, da ameriško gospodarstvo postaja vse bolj storitveno in vezano na uvoz poceni blaga, kitajsko pa vse bolj proizvodno in vezano na rast izvozne uspešnosti pri blagu na tujih trgih. Evropsko je po teh parametrih nekje vmes, ker je na uvozni strani vse bolj odvisno od uvoza blaga, izdelanega na Kitajskem, na izvozni pa tudi od blaga, ki ga izvaža v Združene države Amerike. Vseeno proizvodnja v Evropi izdelanih izdelkov za izvoz na tujih trgih stagnira, ker je konkurenčni pritisk kitajskih proizvajalcev na tretjih trgih vse močnejši. V zgodovini so bile komercialna uspešnost, velikost in tehnološka dovršenost proizvodnje skoraj vedno povezane s prevlado na vojaškem področju. In to je tisto, kar je dolgoročno pomembno za vsak imperij.

Večino časa se velike države ne zapletajo neposredno v konflikte velikih vojaških razsežnosti, ker imajo večjo korist od miru in medsebojnega gospodarskega sodelovanja: posledica sta gospodarska rast in večja blaginja prebivalstva. Ko pa se zapletejo, je pomembno, da lahko te konflikte tudi financirajo, da imajo močno domačo proizvodnjo in dostop do surovin, ki jim lahko zagotavljajo hitro širitev vojnega arzenala. V luči tega so carinske vojne nova vrsta hibridnega vojskovanja, pri kateri je strateški cilj države, ki ga uvaja, pomembnejši od kratkoročnega, ekonomskega. Namen ameriškega predsednika je namreč ohraniti tehnološko prevlado pri naprednem delu proizvodnje in povečati tisti del proizvodnje, ki dobavlja prvemu, saj se s tem znižuje tveganje nedobavljivosti uvoženih izdelkov za Združene države, če bi kdaj nastal večji konflikt. Drug namen je morda v tem, da želi ameriški predsednik doseči kaj drugega, kar ni povezano z neuravnoteženo blagovno menjavo. Tak cilj je nazadnje dosegel z Mehiko, ki se je zavezala poostritvi mejnega nadzora pri nelegalnih prehodih Mehičanov in drugih prebivalcev držav Latinske Amerike iz Mehike v Združene države Amerike. Zato je odločitev o uvedbi 25-odstotne carinske stopnje na izdelke iz Mehike v zadnjem trenutku zamaknil za en mesec. Na drugi strani pa so od 4. februarja že uveljavljene carine na uvoz izdelkov iz Kitajske. Javno izrečeni razlog za uvedbo carin proti Kitajski naj bi bil uvoz na Kitajskem izdelanega fentanila, ki se v ZDA uporablja za proizvodnjo nedovoljenih drog. Kitajska ni privolila v pritisk in je z desetim februarjem uvedla 15-odstotno stopnjo carine na ameriški utekočinjeni naftni plin, ki ga uvaža iz Združenih držav Amerike, in 10-odstotno stopnjo na vrsto drugih izdelkov, kot so premog, nafta, vozila in kmetijska mehanizacija.

Kitajski pristop je s tega vidika precej bolj uravnotežen in premišljen kot ameriški, saj je uvedba splošnih carin na vse proizvode nesmiselna, ker prizadene tudi ameriška podjetja, ki proizvajajo na Kitajskem in to blago izvažajo v Združene države Amerike.

Tudi Evropska unija se je 10. februarja soočila z neposredno grožnjo carin v obliki 25-odstotne stopnje na izvožene izdelke iz jekla in aluminija, ki naj bi stopila v veljavo 12. marca. Dodatno je ameriški predsednik zagrozil z uvedbo recipročnosti, kar v praksi pomeni, da bi se carinska stopnja na evropska vozila povečala z 2,5 odstotka na 10 odstotkov. Očitek Evropski uniji temelji na dveh elementih: visokem presežku pri trgovanju z blagom z Združenimi državami in prenizkem vlaganju v obrambo; to pomeni, da večino bremena zagotavljanja obrambnih izdatkov v okviru NATA nosijo Združene države Amerike. Evropska unija lahko nevtralizira grožnjo z ukrepi na področju povečanja skladiščnih zmogljivosti za zemeljski plin ‒ to bi povečalo uvoz utekočinjenega naftnega plina iz Združenih držav Amerike in tako zmanjšalo presežek izvoza nad uvozom. Na očitek o nesorazmerno visokih vlaganjih v obrambo v Združenih državah in manjših pri zaveznikih, se lahko Evropska unija odzove s spodbudo državam članicam, ki ne vlagajo dovolj v obrambo, in sicer z rahljanjem skupnih fiskalnih pravil.

Evropska unija se lahko grožnji z uvedbo carin upre tudi tako, da uvede proticarine za ožji segment izdelkov, kot na primer na viski ali motocikle ali pa oteži poslovanje ameriških tehnoloških podjetij, ki v Evropski uniji ustvarjajo visoke dobičke.

Pozitivna okoliščina drugega mandata Trumpa je v tem, da so njegovi cilji zelo jasno artikulirani, to pa tudi omogoča državam, da se pripravijo z naborom protiukrepov, ki bodo prizadeli interese ameriških podjetij. Ob tem je glavni izziv Evropske unije, da lahko določene države nastopijo samostojno ter preprečijo skupno odločitev na ravni Evropske unije.

Carinske vojne ne koristijo nikomur in največja škoda bo nastala, če bodo države izgubile potrpljenje in začele vzajemno dvigovati carinske stopnje, ki bodo uveljavljene dlje časa. To bo sčasoma vodilo v regionalizacijo proizvodnje in višje proizvodne stroške, končalo pa se bo z dražjimi izdelki in nižjo blaginjo prebivalstva.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Bojan Ivanc