Opis epizode

Rada bi spet dobila kartico
s tremi vrsticami o tem
kako je kaj z ljudmi v drugih mestih

To so verzi Ane Pepelnik iz pesmi z naslovom Nenadoma sneg. Znova sem pomislila nanjo, ko sem premražena gledala odtise podplatov svojih škornjev v sveže zapadli belini pred blokom. Sneg me vedno spravi v malce melanholično razpoloženje. Za seboj pusti ogabno plundro, ki simbolizira moj odpor do vsega, kar diši po zimi. Tako kot glas v Anini pesmi tudi jaz pozimi hrepenim po razglednici iz tujih, manj zimskih krajev, s kičastimi palmami in nekaj vrsticami, v katerih so besede sonce, morje, plaža, pa čeprav mi pogled na nabor takih kartic, ki krasi moj brneči hladilnik, vsako jutro, ko se stegnem po jogurt, zavita v debelo jopo, povzroči le boleč občutek hrepenenja v prsnem košu. Zima je zame samo čas, ko čakam poletje. Pozimi nisem človek, ampak samo premražen žvečilni gumi, ki se vleče skozi ulice kot šibek duh. Vem, da nisem edina. Britanska pisateljica Katherine May v svoji knjigi Prezimovanje piše o pomenu prezimovanja, soočanja z zimo, sprejemanja tega, da je zima del naravnega cikla in da se je treba na prezimovanje ustrezno pripraviti. Rastline in živali, pravi, se zimi ne upirajo in pozimi ne poskušajo živeti enako kot poleti. Mi ljudje smo drugačni: že prve dni januarja se je v fitnesu blizu mojega doma trla množica ljudi, in zjutraj se marsikdo izmed nas, čeprav je zunaj še temno, s termovko čaja odvleče čez domači prag, še preden se prikaže sonce, ker pač nimamo druge izbire. Hodimo v službe, si polnimo rokovnike z druženji in kavicami, delamo neskončne sezname vsega, kar bomo postorili. Ker se neizprosni ritem življenja ne ozira na termometer. Osebno uporabljam enako tehniko: da me temačno zimsko obdobje ne bi popolnoma paraliziralo, ostajam čim bolj zaposlena z nešteto stvarmi, tako da je popoldne pred televizorjem v zimskih mesecih zame izjema, čeprav čutim, da mi telo sporoča, naj se že enkrat umirim. Zima, opozarja Katherine May, ni nekaj, čemur kar ubežimo, saj obdobja prezimovanja napočijo tudi v naših življenjih, v katerih se ciklično izmenjavajo zdravje in bolezen, optimizem in malodušje. Ko se znajdem v globokem in temnem januarju, če nekoliko parafraziram znano pesem, se ne počutim trdno kot skala; počutim se razgaljeno in majhno, izgubljeno v temi, ki srka stolpnice mojega preljubega mesta. Toda sprašujem se, ali je ta vsakoletna potrtost res tako neizogibna. Priznam, da si alternative sploh ne predstavljam. Žal mi je, da ne živimo v svetu, ki bi spodbujal srednjo pot med zimskim spanjem in normalnim vsakdanjikom, ko bi se lahko pozimi večkrat zavlekli v samoto, pod pernico, in si dali čas, da se spopademo z zahtevami, ki jih vselej znova postavlja narava, čeprav smo se v vseh teh stoletjih na moč potrudili, da bi jo spremenili v svojo služabnico, tako da je katastrofa še večja. Sprašujem se, ali moj strah pred zimo ne izvira iz splošne storilne naravnanosti tega sveta, ki prepoveduje, da sprejmemo, da smo pač malo leni, pač malo nemotivirani in poklapani. Anina pesem mi ne gre iz glave. In ne gre le za to, da bi rada v nabiralniku našla razglednico z morja. Rada bi poslala nekomu razglednico s tremi vrsticami o tem, da res potrebujem počitek. Čas, da prebrodim zimo. Kako bi bilo, če bi lahko dopustili sebi in drugim, da sprejmemo svoje zime? Opomniti se moram: ne trajajo večno.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Liu Zakrajšek