Opis epizode

Sprememba bruto domačega proizvoda, ali s kratico BDP, je eden od najpogóstejših načinov merjenja blaginje. Hitrejša gospodarska rast je praviloma povezana s hitrejšo rastjo materialne blaginje prebivalstva, stagnacija ali recesija pa z nespremenjeno ali nižjo blaginjo. Na tem mestu je treba povedati, da gospodarsko rast merimo s spremembo bruto domačega proizvoda, ki meri realen obseg ustvarjene dodane vrednosti vseh proizvodov in storitev v določeni državi.

To torej pomeni, da bruto domači proizvod meri le fizično blaginjo, ne meri pa denimo elementov, ki so prav tako pomembni za vsakega posameznika, kot so varnost, zdravstvena oskrba, dolžina delovnika, politična stabilnost, kakovost ustanov v državi, svoboda do izražanja in podobno. Prav tako ne meri razdelitve dohodka ali premoženja v nekem gospodarstvu. Kaj torej sploh merimo z bruto domačim proizvodom?

Merimo spremembo, ki smo jo kot skupnost ustvarili v določenem obdobju. Zelo pomemben element primerjave je tudi primerjava med državami, saj je cilj vsake države doseči višjo gospodarsko rast. Države z nižjo stopnjo razvitosti imajo običajno relativno višjo gospodarsko rast kot tiste z nižjo. Razlog je v tem, da so stroški proizvodnje ali zagotavljanja/opravljanja storitve tujim podjetjem ali državljanom v manj razvitih državah nižji kot v razvitih državah.

Zato je relativna gospodarska rast Indije in Kitajske višja, kot je v Nemčiji ali Sloveniji. Absolutne razlike pri rasti se toliko ne razlikujejo, vendar se o teh toliko ne razpravlja. Naša blaginja je torej večja kot v Indiji in na Kitajskem, razlike pa se vendarle sčasoma zmanjšujejo.

Spremembo bruto domačega proizvoda merimo na tri različne načine, BDP pa primerjamo na letni ravni, včasih tudi na četrtletni. Kdaj pa kdaj pa izračunavamo povprečno rast iz neke skupne časovne osnove, kot recimo iz leta 2019, pred začetkom pandemije, ker nam ta podatek pokaže, kako so države povečevale svojo blaginjo po padcu gospodarstva v letu 2020 in okrevanju v poznejših letih.

Tri metode merjenja bruto domačega proizvoda so izdatkovna, ki jo javnost najbolj pozna, proizvodna in dohodkovna. V osnovi je po vseh naštetih metodah merjenja sprememba bruto domačega proizvoda enaka.

V javnosti je najbolj znana izdatkovna metoda merjenja bruto domačega proizvoda, ki meri, koliko so svojo porabo spremenili gospodinjstva in država, koliko smo izvozili oziroma uvozili blaga in storitev ter koliko smo investirali.

Ne smemo pa pozabiti še na eno posebnost – spremembo zalog, ki prav tako vpliva na spremembo bruto domačega proizvoda. Te zaloge so lahko v obliki državnih zalog ali zalog v trgovini, proizvodnih podjetij ali pa gradbenih zalog, kar pomeni nedokončane stavbe ali objekte.

Za izračun BDP se uporabljajo številni različni podatki, vse od računov potrošnikov do podatkov o investicijah podjetij, njihovih poslovnih rezultatih, o trošenju države in številni drugi podatki. Prve ocene spremembe bruto domačega proizvoda so manj zanesljive. To dejansko pomeni, da prvi oceni ne moremo zaupati toliko kot drugi in poznejšim.

Eden izmed takšnih primerov je rast bruto domačega proizvoda v Sloveniji leta 2022, pri čemer je bila prva ocena rasti 5,4 odstotka, pozneje 2,5 odstotka, pri zadnji aktualni reviziji pa je bila spet nekoliko višja, pri 2,7 odstotka. Merjenje bruto domačega proizvoda tako ni znanost in dejavnik napake pri merjenju je visok, kar povzroča izzive tudi pri vodenju makroekonomske in fiskalne politike države.

Bistvo merjenja bruto domačega proizvoda je tudi v tem, da državi omogoča vodenje proračuna in ustrezno načrtovanje davčnih in drugih prilivov kot tudi izdatkov. Višja pričakovana rast porabe gospodinjstev, ki predstavlja več kot polovico bruto domačega proizvoda, namreč vpliva na višje pričakovane prilive iz davkov na potrošnjo, recimo iz naslova davka na dodano vrednost, kar državi tudi omogoča, da pričakovan priliv iz naslova teh davkov nameni porabi za določen namen, recimo za šolstvo, zdravstvo in drugo.

Zgodovina razvoja metode merjenja bruto domačega proizvoda je pravzaprav nastala prav iz potrebe, da država lahko bolje ugotovi, kako poslujejo njene ključne celice, kot so gospodinjstva in podjetja, kako z ustreznimi ukrepi spodbuditi gospodarsko rast ter kako določiti ustrezno raven obdavčitve, ki se potem nameni za financiranje javnih potreb.

Pogled na oceno proračuna v prihodnjem letu kaže, da država računa na približno 2,5-odstotno gospodarsko rast, h kateri bo prispevala tako z izvedbo načrtovanih javnih naložb kot posredno s porabo gospodinjstev prek 7-odstotne uskladitve plač v javnem sektorju. Posredno bo to vplivalo tudi na rast plač v zasebnem sektorju, ki bo tako okrog 6-odstotna in bo zaradi tega tudi višja, kot če se takšna uskladitev plač v javnem sektorju ne zgodi.

Bojan Ivanc je glavni ekonomist na Gospodarski zbornici Slovenije. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.

Bojan Ivanc