Opis epizode

Piše Blaž Kavšek,
bere Igor Velše.

Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti.
Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti.
Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona.
Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma.
Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti.
Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.

Ars