Opis epizode

Bivša profesorica prava Orsolya dela kot sodna izvršiteljica, pri čemer skuša upoštevati tudi človeški vidik. Za nalogo dobi izselitev brezdomca, nekdaj uspešnega športnika. Ta si je uredil zasilno bivališče v kleti zapuščene hiše, ki jo bodo porušili zaradi graditve butičnega hotela. Toda med samim postopkom brezdomec stori samomor, kar postavi vsa življenjska prepričanja in izkušnje Orsolye na preizkušnjo.

Eden od prvakov »novega romunskega filma« Radu Jude v svojem celovečercu Kontinental ’25 pretresa zasebne moralne dileme, pravni sistem in potranzicijske družbene anomalije. Film je dolgo potovanje na konec noči o vprašanju osebne krivde in javne odgovornosti ter odrešitve, ki jo Orsolya med srečanji s prijateljicami, družinskimi člani in znanci v transilvanskem mestu Cluj išče zaman. Radu Jude na stanje stvari, če lahko temu tako rečemo, pogleda z različnih vidikov in poti Orsolye se kot naključno prekrivajo z lokacijami, na katerih je svoj zadnji dan preživel brezdomec.

Radu Jude ostaja zvest svojemu značilnemu črnohumornemu ljudomrzništvu in seciranju licemerstva in laži, ki ju ima pravzaprav za osnovno družbeno vezivo, poleg sovraštva do vseh »drugih«: narodnih manjšin, Romov, priseljenskih delavcev … Gaza in Ukrajina pa sta tako ali tako prerasli v prispodobo, v globalni odsev vseh naših lokalnih, vsakdanjih hinavščin.

Celovečerec je na prvi pogled vizualno neambiciozen, veliko je statičnih prizorov dialogov, v katere so vpletena številna imena ustvarjalcev. Filmski sliki kot da bi manjkalo globine, kar ni nepomembno (mimogrede, celovečerec je bil posnet na iPhone 15) in vezno tkivo med pripovednimi sklopi so posnetki sodobnih romunskih nepremičnin kot nekakšnih tihožitij v posmeh ozujevski poetiki. Hkrati pa imajo tudi na videz nepomembne podrobnosti svojo vlogo. Radu Jude razkazuje svoje enciklopedično znanje in v celovečerec je vpletenih toliko hipnih citatov, da bi lahko govorili kar o metafilmu. Orsolya bere »Povojno zgodovino Evrope« Tonyja Judta, brezdomec hodi po ulici Émila Zolaja, kamera se zadrži na kipih osebnosti, zaslužnih da je etnična madžarska Transilvanija pripadla Romuniji, v ozadju se pojavita plakata za Buñuelovega Grobijana iz leta 1952 in Rosselinijevo Evropo ’51 iz istega leta, na katera se navezuje tudi pripovedna struktura Kontinentala ’25. Junakinja zaspi ob Ulmerjevem Obvozu iz leta 1945, kultnem noirju o nesrečnih naključjih in izgubljenih iluzijah, in tako naprej ...

Film Kontinental ’25, ki je bil lani nagrajen za najboljši scenarij na Berlinalu, je intelektualna satira, ki nudi več užitka ob razmišljanju o njem in navzkrižnem preverjanju referenc kot ob samem ogledu; ki ti pusti suh cmok v grlu. Sicer pa to, da bi nas zazibal v lagodnost, tudi nikoli ni bil avtorjev namen …

Gorazd Trušnovec