Opis epizode

Piše Tatjana Pregl Kobe,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Zbirka Enakonočja Aleša Učakarja je poezija velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti pesnika, ki gre vase in v jezik intimno, a z zrelejšim soočanjem z moralnim propadom družbe in bivanjsko tesnobo. Pri ustvarjanju ga žene zanesljiv občutek, da ima njegovo početje smisel. Videti je, da pisanje pesmi zanj ni nekaj varnega in obvladljivega, še manj le prijetno opravilo v prostem času. Je razgaljanje samotnega premišljevalca pred bralci, predvsem pa pred samim seboj. Je meditacija lirskega glasnika, ki v zadnji pesmi fermijev paradoks v zadnjem verzu samemu sebi dahne: »kje vendar sploh je kdorkoli?«
Kmalu po prvi prozni objavi Veliki Mhrann iz leta 1996 je Učakar s pesniško zbirko Mesta tihe sreče vstopil v svet poezije. Pesmi so prežete s subtilno melanholijo in razmišljanjem o osamljenosti in krhkosti medsebojnih odnosov. Pesniškemu prvencu, zasnovanemu na ravnovesju med svetlobo in melanholijo in intimnem iskanju miru in sreče, je šele po četrt stoletja sledila zbirka pesmi Naposled, katere del zlovešče opisuje moralni propad družbe, kjer človek podobno kot v Orwellovem romanu 1984 postane sofisticiran stroj za evtanazijo duše. Lirski subjekt pri tem ohranja svojo prepoznavno noto raziskovanja notranjih svetov in tihih trenutkov, kot se kaže v pesmi Čarobno jutro, kjer ugotavlja, da mora včasih kako jutro nahraniti vsa nadaljnja, s svojimi presenetljivimi strastmi pojiti poznejša hrepenenja ter s svojo nezasluženo srečo dojiti njihovo vsakdanjost in starčevsko čemernost. A če ta zbirka pomeni pesnikov obračun s svetom, potem mu naslednja prinaša pomiritev s seboj in premik od zunanje kritike k notranji harmoniji, kjer sprejme, da bivanje vedno niha med skrajnostmi.
V tretji zbirki z zelo povednim naslovom Enakonočja valovi niz štiridesetih skrbno izbranih in urejenih pesmi v prostem verzu (napisanih s samimi malimi črkami in skoraj brez ločil), ki raziskujejo krhko ravnovesje med osebnimi čustvi in širšim bivanjem. Zbirka ni intelektualistično hermetična, ni zastavljena kot ena izmed konstitutivnih liričnih zasnov 20. stoletja, pesnikova čustvena nota je bralcu dosegljiva. Treba ji je ne le prisluhniti, ampak tudi poiskati bistvo njenega poetičnega sporočila. Pri poglabljanju v posamezne pesmi je zgovoren vsak detajl, ki tudi izza na prvi pogled jasnega motiva ponuja presenetljive obrate. Pesmi lahko z nekaj besedami prikličejo v našo zavest cele romane, vesolja spominov avtorja, ki nima strogo vnaprej določene smeri, temveč se odpira na vse strani bivajočega in se manifestira v širokem emocionalnem razponu, vključujoč negativna in pozitivna čustva.
Že uvodna kitica v prvo pesem človek in reka bralca popelje v intimni svet, ki pa ni le idealiziran, temveč ga zaznamuje tudi krhkost. Sprimeva se, pravi, v trenutku odpre telo zmehčane, zrele pore. Sprostijo se obljube in skomine, kriki, potajeni vzdihi. Seževa si v medžilje in se prelijeva. V pesmi ostanki dneva pa avtor spretno prehaja med občutki zastrtosti vase in stanji popolne, mirne sreče:
»na kak tak dan / bi samo molčal / zaprl zapahe / in molčal / presahli so slapovi / preutrujene reke / naveličani grobovi / ujet v vračanje vedno istega // in prideš mimo / dih tvojih bokov / na moji pesmi / in verzi padajo / iz partiture / in dan se nagne / viseče zavese / razpirajo / kar bi moralo ostati prikrito / in tak dan / miroljubno / mine.«
Pesnik, čigar kašelj je kot bolhe redni spremljevalec v pesmi prokrastinacija, čaka na marec, ki nikoli ne pride, a ga na koncu, ko je opustil že vse upe, le odkrije. In ima znova še leto dni časa. Če je bilo čakanje v prejšnji zbirki mučno, polno tesnobe in občutka, da zamujamo zadnji vlak pred katastrofo, postane v tej zbirki bolj kontemplativno, potrpežljivo. V pesmi hipna zaznava smo neposredna priča osupljivim zaznavam, ki se izogibajoč se soncu plazijo vzdolž časa in čez stoletja tišine prehajajo v komaj verjetno dozdevnost. V prejšnji zbirki je bila tišina grozeča in težka, tu je domala zdravilna, saj je prostor, v katerem pesnik končno lahko prisluhne svojim mislim in najde mir sredi svetovnega kaosa, odrešujoč. Svet, v katerem živimo, je krut in neusmiljen, zdi se, da je obrnjen na glavo. Aleš Učakar ga opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva, ko na koncu pesmi chiaroscuro zapiše: »To je ta naš svet, premalokdaj ga obžari oko, da se razpeni v brezdanje nebo.« Čustveno doživetje ponuja le priložnost, da premisli svoje osebno doživljanje. Resničnost ne more zares prodreti v pesem, večinoma se le sprehaja po površini, saj pesnik šele po doživetju išče smisel v lastni izpovedi. Nastanek pesmi in sama pesem sta navadno skrivnost, ki se ji lirski subjekt lahko približa le v globoki kontemplaciji s seboj. Ne le, da izostri čustva in z enigmatičnim besedilom vzpostavi kompleksno besedilo, ki tudi od bralca zahteva pozorno branje, temveč vanj vpne tudi drugačno, izvirno, v lirično govorico uprizorjeno pripoved.
V mnogih tradicijah je enakonočje magičen čas spodbujanja k povezovanju z naravo in notranjo preobrazbo. Simbolizira popolno ravnovesje med svetlobo in temo, dnevom in nočjo. Označuje prelomno točko v naravi, ki prinaša harmonijo, prenovo in enakopravnost nasprotij – jin in jang. Pomladno enakonočje simbolizira rast in novo življenje, jesensko pa hvaležnost in opuščanje starega. V tem kontekstu naslov zbirke namiguje na trenutek mirovanja ali prevešanja, kar se v pesmih zrcali skozi motiviko čakanja in minevanja časa. V prejšnji zbirki je bil pesnik ranljiv, podvržen bolečini in propadu kot svet okoli njega, v tej je vzpostavil ravnovesje. Navidezno prikrita erotika v pesmi vrata tvojega doma se vrne kot uteha, ki vsaj za trenutek zapolni bivanjsko praznino: ko »zavesa obarva stanovanje v dom … da lahko pridem k tebi tudi na vlažen dan / in da mi ni treba oditi, kadar bi raje ostal.«
Primerjava med zbirkama Naposled in Enakonočja razkriva zanimiv pesniški obrat, kjer se Učakarjev temačni nihilizem preobrazi v iskanje krhkega miru. Od kaosa k redu. V obeh zbirkah uporablja nekatere ključne motive, ki pa v vsaki knjigi dobijo drugačen pomen. Pri prvi prevladuje mrak, svetloba je varljiva ali ugaša pod težo civilizacijskega propada, kar simbolizira konec in brezizhodnost. V drugi sta v dialogu svetloba in tema. Ni več boja za prevlado, temveč sprejemanje, da ena brez druge ne obstajata, saj motiv sončnega obrata postane simbol za trenutek, ko se obe sili srečata v mirovanju. V zadnji pesmi fermijev paradoks avtor črpa iz zgodovine spomina, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled. Njegovi poetični razmisleki razumljivo odpirajo premislek o vsem, kar v današnjem turbulentnem času sprejemamo kot samoumevno. Pri upesnjevanju drobcev zgodb, ki so tematsko tako sodobno aktualne kot univerzalno človeške, hodi po tenki napeti vrvi, kjer prihajajo na površje najbolj ekspresivne podobe in čustva. Vsaka pesem v zbirki Enakonočja prinaša ogromno, treba je le do zadnjega verza potovati po njej in jo odkrivati kot neraziskano pokrajino.
»Kje vendar sploh je kdorkoli?«

Ars