Opis epizode

Piše Katarina Mahnič,
bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku.
Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino.
Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko.
In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje.
Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”.
Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče.
Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.”
Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih.
Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.

Ars