Opis epizode

Piše Iztok Ilich,
bere Jure Franko.

Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno.
Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju.
Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo …
Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce.
Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela.
Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj.
K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub.
V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.

Ars