Opis epizode

Piše Tonja Jelen,
bere Eva Longyka Marušič.

Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje obravnava več tematik in sledi sodobnim spraševanjem posameznika, družbe, ekologije in s tem sobivanja vseh. Na individualni ravni se pisateljica posveča celjenju družinskih ran protagonistke Agnes in njene sestre Klare, ob tem pa sledimo zgodbi realne osebe Valentina Podstenška in njegove pesniške zbirke Puščavnikovi verzi. Ta zgodba je zaradi manjkajočih zgodovinskih podatkov večinoma literarizirana in je ena izmed najbolj kvalitetnih delov romana.
Roman potema na več jezikovnih ravneh. Poetični izrazi in realno opisovanje se spretno prepletajo, najsi bodo to opisi zgradb, literarnih likov ali duševnih stanj, tudi gozda. Ajda Bračič se subtilno ukvarja z naravo, a obenem spretno zastavlja vprašanje o zavajanju z new agem. Kritično ocenjuje protagonistkino soočenje s hipijevsko druščino Sare, Tulsi in Joshua. Z več vidikov predstavlja, koliko dvoličnosti se lahko pojavi in posebej poudari njihovo preračunljivost in zlonamernost do labilne osebe, ki jo želijo uničiti.
A tudi glavna junakinja ima svojo pezo, in ta je medgeneracijska travma in slabi družinski vzorci. Prav razčlenjevanje družinske preteklosti disfunkcionalnih odnosov s starši je v delu najbolje obravnavano. Jedrna družina ni nujno varno zavetje za otroka in pozneje mladostnici, saj materinska in očetovska vloga nista dosledno in zdravo predani. Vpliv staršev na Agnes in Klaro je v romanu zelo škodljiv in nezdrav. Odrasli hčeri vsaka na svoj način in po svojih poteh rešujeta in razčlenjujeta otroštvo in mladostništvo, spomini razkrivajo vso problematiko, ki pa je zdaj ni lahko rešiti. Tudi med sestrama zevajo jeza, praznina in sprtost, šele na koncu lahko vse zakrpata in spet vzpostavita odnos. Psihološko razčlenjevanje je s tega vidika dodelano in premišljeno. Prav tako družinska perspektiva o Valentinovi ljubezni, ki se zaradi očetovega pretiranega ponosa in zaščitništva konča tragično za hčerko. Klasično vprašanje o prepovedani ljubezni zaradi socialnega statusa je avtorica konkretno predelala in s tem zastavila resno vprašanje o smislu Valentinovega življenja brez Anice. Kaj sploh pomeni ljubezen v primarni družine in ali je nato v sekundarni sploh mogoča, je ključno v obeh primerih.
Agnesino samoiskanje in strah za Klaro ter v manjši meri postopna razgradnja Valentina so pomembne točke romana. Agnes prehaja v različna duševna stanja in sanje, zrašča se z okoljem, postane na primer potok, in se spet vrne v svojo osebnost. Njo čaka nova vzpostavitev, medtem ko Valentina ne. Pač pa je za njim ostala resnična pesniška zbirka.
Kresničevje ponuja tudi vprašanje o okoljski krizi in ljudeh, ki se za to angažirajo. Pri tem je pomembno tudi zavedanje, da lahko ekstremizem vodi do še hujših posledic. Manipuliranje obstaja tudi tukaj, čeprav naj bi šlo za dobro človeštva. Občutek za človeka in naravo mora iti z roko v roki, bi lahko parafrazirala idejo Agnes. Središče sveta niso človek in njegove stvaritve, vse je prehajanje, razgradnja in minljivost. Iz nje lahko vedno zraste nekaj svetlega, čeprav je vmes veliko teme. Zdi se, da gre za poudarek misli Iztoka Geistra, da bo narava vedno obstala.
Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje prinaša zanimiva spoznanja o ranljivosti človeka, narave in stvarstva. Pomembno pa je, da posameznik ali posameznica kljub vsem težavam ne potone in se zna soočiti z življenjem.

Ars