Opis epizode

Óscar Restrepo je kot mladenič opozoril nase z dvema pesniškima zbirkama, zdaj pa že nekaj desetletij išče svoj glas in nadaljevanje poti, neguje vzvišene ideale in kot k pijančevanju nagnjen, pretežno brezposeln in ločen obstranec životari pri ostareli mami. Ko je zaradi dolgov prisiljen prevzeti učiteljsko službo, spozna med učenci izjemno nadarjeno dekle iz favele, ki piše pesmi iz lastnega veselja. A njegovi načrti, da bi jo vpeljal v svet pesniškega establišmenta, ne gredo v skladu s pričakovanji.

Kolumbijski celovečerec Pesnik (Un poeta, 2025), ki ga podpisuje Simón Mesa Soto, je divja, dinamična in duhovita satira, ki se sprva osredotoča na splošno prepoznavne, celo stereotipne like vsake umetniške scene, a skoraj neopazno preraste v sijajen prerez družbe. V naslovni vlogi strastnega, tudi inteligentnega, a nespretnega in nesrečnega pesnika blesti naturščik Ubeimar Ríos, za katerega je to prva in za zdaj edina filmska vloga.

Pesnik predstavlja posrečeno karakterno študijo, povsem v skladu z znamenito Heraklitovo tezo, da je človekov značaj tudi človekova usoda. V ta filmski organizem, lahko bi rekli tudi anamnezo ali diagnozo, je vpletena še kriza srednjih let, narava odvisnosti, pretvarjanja kot neizogibnega družbenega maziva, svojo vlogo igrajo socialne razlike in izkoriščanje, kar avtor sopostavi z iskanjem lepote, resnice in presežnega v človeku. Vse to bi kajpak zlahka vodilo v pripoved, ki bi nasedla na čereh pretencioznosti, vendar se jim Simón Mesa Soto ves čas mojstrsko izogiba.

V temelju gre za strukturo, ki je dobro poznana tudi nam: Óscar Restrepo je pravzaprav Cankarjev Martin Kačur, ki ga je Igor Pretnar leta 1976 ekraniziral pod zgovornim naslovom Idealist; le da je Mesa Soto v primerjavi s Cankarjem duhovit oziroma z bohotnimi odmerki črnega humorja prekriva bolečino propada in dobrih namenov, ki jih družba nekako dosledno potepta. V čustvenem poskusu krpanja očetovskih vezi oziroma razmisleku o naravi ustvarjalnosti pa bi bil film lahko tudi oddaljen bratranec Sentimentalne vrednosti (2025) Joachima Trierja – zanimivo, obe deli sta slavili vsako v svoji sekciji lani v Cannesu. In če smo že pri Cannesu, prihaja na misel tudi tamkajšnji veliki zmagovalec Barton Fink (1991) bratov Coen. Skratka, umetniška scena zelo rada gleda in nagrajuje filme o umetniški sceni in o kronični odtujenosti ustvarjalcev od tako imenovanega »malega človeka«.

Celovečercu Pesnik uspeva do vseh teh nastavkov vzpostaviti ironično distanco, hkrati pa je pretresljivo iskren in se polomijam svojega protagonista nikoli zares ne posmehuje. Znak zrelega avtorja in eden od biserov sodobne latinskoameriške kinematografije.

Gorazd Trušnovec