Opis epizode

Piše Andrej Lutman,
bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper.

Zapletenost je lepa čednost. Z imenom Evgen, Eugen, ki se razpotegne tudi v Euugen ali celo Euuugen, je določena družabna plat osrednjega romanesknega lika, torej tista, s katero ohranja stik s človeško vrsto. Namigi so, da je ta plat zadaj. EUgen pa še zaplete pripovedne zmožnosti. Seveda bi s tako imenovano asociativno analizo hitro prišli do številnih vsekakor utemeljenih razlag, a potrebna je le ena, ki se glasi: Evgen Eugen ima EUgen. A zapletenosti ni videti konca in proti koncu besedila se pojavi opis: „Vse, kar je za Eugenom dejansko ostalo, so bili čevlji brez eksploziva (...)“. Navedek vsebuje le del pojasnila, saj bi navajanje drugega dela povedi prehitro razkrilo zapletenost Eugenove eksistence. Naj le namignemo, da roman vsebuje predvsem elemente kriminalke, vedenjske psihologije in nastavkov za uspešnico, ki pa seveda niso takoj prepoznavni. Eden izpostavljenih elementov bi bil tudi podatek, da romaneskni lik mukoma privzeto straniščno školjko poimenuje Klotilda. Da bi bil zaplet vsaj delno razrešen, ni videti in ne prebrati, pač pa se zaplet stopnjuje. Preplet zapletenosti in nastavkov za odpletanje odseva pisateljevo iznajdljivost, in branje romana EUgen je vsekakor izkušnja, ob kateri izstopita tudi sliki na platnicah, ki ju je ustvaril Andrej Furlan. Ena prikazuje ravno cesto, druga ovinek. Naj se torej bere naravnost ali ovinkljaje? Branje naravnost je še najbližje naravnemu poteku, kar je seveda predpostavka. Branje ovinkljaje je privlačnejše v smislu iskanja nekakšne bližnjice, da bi se vendarle izvedelo, kaj sledi, a slediti je mogoče le stanjem osebe, s katero naj bi se poistovetil vsak, ki celostno prebiva na območjih, kjer vladata trenutnost in sprotnost, predvidljivost pa kar v najmanjši možni meri, zato bližnjic ni. Junaškost in protijunaškost, zavzemanje in prepuščanje, vključevanje in mreženje so pari nekako med ravno cesto in ovinkom. Vse našteto povzema poved, ki se glasi: „Zver se je med glasnim rjovenjem povzpela na zadnje noge in hermafrodit se je s pogledom, polnim besa in s peno na ustih, zazrl visoko proti s strelami razklanemu nebu.“
Stanje junaka takšnega časa se ne spreminja, spremlja pa prehod družbene ureditve same vase, kar pomeni, da je vsak napor, da bi oseba zaživela v celoti, obsojen na mehurčke, ki pokljajo. Družbena ureditev odseva čas preseljevanja ljudstev, ko se vrednote določajo sproti. Te vrednote so seveda hipne, podvržene nareku pridobitništva. Tridelna oseba, ki je označena tudi z besedama uomo universale, pravzaprav občuje le s straniščno školjko z imenom Klotilda, kar na simbolni ravni korespondira s pojmi izhod, odtok, odplaka, iztrebek.
Besedilo bi bilo bržčas mogoče označiti tudi z izrazom distopični naturalizem. Kam torej uvrstiti osebo, ki ji nasilje sicer ni tuje, a se mu izogiba le z umikanjem, izmikanjem, kar pogreznitvijo vase? Pogreznitev vase pa seveda deluje le v greznici. Mit o vsestranskosti človeške vrste je priveden do absurda. Brezsmiselnost, protismiselnost in večsmiselnost le deloma osvetljujejo zapletenost, saj smisel izraža le pobeg, izmikanje, ovinkarjenje, četudi je ustaljena smer ravna cesta. Za stalno razburkanost, posoljeno z napetostjo, pa poskrbi pisateljevo dosledno upoštevanje brezčasne vrednote, ki se skriva v besedi podzemljitev.
Robert Šabec je z romanom EUgen utrl pot namakanju v koritu, v katerem ni vode. Kaj korito dejansko vsebuje, pa niti ni več vprašanje, saj so geni junaka tistega časa daleč od zaznamovanosti z genialnostjo. Večkrat povedano isto z različnimi pristopi je utečen način, da se učna ura prevesi v dopolnilno dejavnost.

Ars