Opis epizode

3. koncert letošnje abonmajske sezone cikla FKK, ki je bil 26. in 27. februarja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, je bil v znamenju glasbe Ludwiga van Beethovna in Béle Bartóka. Orkester Slovenske filharmonije je tokrat nastopil pod umetniškim vodstvom poljske violinistke mlajše generacije Marie Włoszczowske, ki se je predstavila tudi kot solistka v Beethovnovem Violinskem koncertu.
Koncert, poimenovan S prizanesljivostjo, je ponudil kontrasten, a docela premišljeno izbran, "klasičen" program. Mlada, energična poljska violinistka Maria Włoszczowska je v prvem delu koncerta vodila zasedbo kot koncertna mojstrica, v drugem pa pri izvedbi Beethovnovega Violinskega koncerta stopila še pred orkester kot solistka, preoblečena v ekstravaganten srebrni kimono. Spored je uvedla Cavatina iz Beethovnovega Godalnega kvarteta št. 13 v B-duru. Godala Orkestra Slovenske filharmonije so pod vodstvom Włoszczowske podala tekočo izvedbo, ki je bila kljub morda malce hitreje odmerjenemu tempu prežeta z zvočno toplino in izčiščeno igro, iz katere so se tu in tam zalesketali številni drobni melodični okruški, ki jih ponuja ta občuteni, v podstati tu in tam malce melanholični stavek.
Drugačne zahteve je od izvajalcev terjal Divertimento za godala Béle Bartóka, ki še zdaleč ni lahkoten divertimento razvedrilnega značaja, temveč prava koncertantna glasba za godala. Hitra krajna stavka sta se iskrila v ritmično poživljeni in artikulacijsko priostreni igri, podkrepljeni z vitalnostjo in čvrstim, na nekaterih mestih ljudskim značajem, medtem ko je notranje napeto in glasbeno dognano izzvenela skladateljeva značilna nočna glasba v osrčju Divertimenta. Iz izvedbe so premišljeno – tako posamično kot v dvogovorih – izstopili tudi posamezni solistični vložki godalcev, je pa včasih zaradi pestre ritmične fakture malce zanihala skupna igra.
Vrhunec četrtkovega koncertnega večera v Cankarjevem domu je bil brez dvoma solistični nastop Marie Włoszczowske. Igra tokrat celotnega orkestra – godalcem so se na odru Gallusove dvorane pridružili še pihalci, trobilci in timpanistka – se je v Beethovnovem Violinskem koncertu premaknila k doslednosti, melodični prebujenosti in občutenemu spremljanju oziroma dopolnjevanju solistke. Włoszczowska je navdušila s pojočim violinskim tonom, razigranostjo, svežim, celo svobodnim pristopom h glasbenemu tekstu ter izrazno poglobljenostjo in melodično bujnostjo v osrednjem Larghettu in v kadenci Christiana Tetzlaffa ob koncu prvega stavka.
Njene "vodstvene" geste so bile naravne, navidezno spontane, včasih minimalistične in na ta račun se je tudi pri Beethovnu, podobno kot Bartóku, pojavilo nekaj anomalij v skupni igri. A pozornost je vendarle treba usmeriti drugam, k resnično izjemni, svojstveni izvedbi Beethovnovega Koncerta. Čeprav bi se morda kakšen purist lahko obregnil ob tako svoboden pristop h klasični mojstrovini, je glasba zasijala v vsej polnosti naravne lepote vsebine in forme prvega stavka, intimni povzdignjenosti Larghetta in radoživosti sklepnega rondoja. Maria Włoszczowska je pred Orkester Slovenske filharmonije, ki je v zadnjem obdobju v odlični formi, stopila kot resnična muza glasbe in v tej vlogi Evterpe navdihnila glasbenike k prefinjenemu skupnemu muziciranju in s tem absolutnemu umetniškemu presežku. Poslušalcem je tako podarila izkušnjo, ki nas je skorajda ganila do solz in v nas vzbudila tisti redki občutek popolne estetske izpolnitve. Tega je še podkrepil programski dodatek – vnovična izvedba Beethovnove brezčasne Cavatine.

Mihael Kozjek