Opis epizode

Piše Matjaž Zorec,
bereta Lidija Hartman in Dejan Kaloper.

Zbirka Jožeta Štucina Marš na Soči neposredno, preprosto in brez kakšne posebne pesniške zakodiranosti upesnjuje staranje, minevanje in nujnost preminitve. Poezija in umetnost nasploh pogosto obravnavata, tematizirata ali utelešata konec – smrt je ne nazadnje poleg ljubezni ena od velikih, marsikdaj tudi klišejskih tem. A to se praviloma dogaja na ravni abstrakcije, ideje, vtkanosti v siže, velikega zanosa, modrovanja in tako dalje; redkokdaj pa na ravni prakse, refleksijske umirjenosti in dejanskega izkustva, vsakodnevnosti, čeprav tudi to ni čisto brez abstrakcijskih momentov. Ustvarjalci in ustvarjalke praviloma kreirajo, kar se jih neposredno tiče oziroma kar menijo, da bi se moralo tikati umetnostnih odjemalcev in širšega sveta. V tem smislu dobimo občutek, kot da mora človek priti v določena leta, da lahko brez pompa in mirno obdela tematiko starosti in neizogibnega konca lastnega in prek tega vsakega individuuma. To se morda sliši samoumevno, a v resnici niti ni toliko, kolikor kultura in popularna kultura fetišizirata mladost ter nove in nove konzumacijske trende. Ne nazadnje sta smrt in starost tako v javnih kot zasebnih diskurzih še vedno prevečkrat tabuizirani in pozabljeni.
Nekričeče sprijaznjenje s staranjem, pešanjem življenjskih moči in vse manj oddaljenim izginotjem v knjigi Marš na Soči dobro povzema moto, citat jugoslovanske igralke Mire Furlan: »Vendar vem in se poskušam vedno znova opominjati: to se zgodi samo enkrat. Ne bo se ponovilo. Kot se nič ne ponovi. To je čuden občutek. Budizem v praksi. Zdaj in nikoli več.« Poznejše življenjsko obdobje je sicer prevladujoča vsebinska linija zbirke, ni pa edina; beremo številne refleksije in samorefleksije, misli o prijateljih, glasbene utrinke, splošne ugotovitve in ocene trenutkov, sveta ali stvarstva, meditacije o poeziji in ustvarjanju. Verzi in pesmi so kratki, razen zgornjeprimorske narečne obarvanosti tu pa tam stilno nezaznamovani ter vseskozi uglašeni v jasni preprostosti. Recimo: »reke tečejo, / dol in dol. // po strugi se vali voda, / po strugi se kotalijo kamni, / po strugi drsijo duše. // dol in dol. // vse teče na nižji nivo, / pod korenine, / pod obrežje, / pod gladino, / pod zemljo ...« Iz sebe in poezije nasploh se znajo tudi ponorčevati: »sveta preproščina / je kratiti papirju / belino«.
Poleg omenjenih življenjskih zadev, subjektovih spraševanj, staranja, preminevanja in tako dalje kakšna pesem nagovarja tudi, recimo temu, bolj teološke teme. Te so obarvane z individualističnim panteizmom in vsaj zase odklanjajo normativno religiozno organiziranje. V tem lahko beremo nadaljevanje dobršne linije slovenskega tako imenovanega modernističnega pesnjenja, ki je svoj glas in kreativno svobodo našlo v intimi individualizma, kar pa je bil prej funkcionalen obrat in upor proti določeni nuji politične socializacije v javni ustvarjalnosti kot kakšna res izvirna misel. Zbirka Marš na Soči sicer na nobeni točki ne politizira in niti zares ne polemizira z ničimer, temveč vestno vztraja na ravni posameznika in njegovega postajanja v starostni fazi življenja. A ravno ta dosledna, nepolemična drža razkriva tudi odsotnost kakšne res razburljive in za mišljenje izzivajoče ideje v tem intimističnem, individualističnem modernizmu. Kot napoveduje uvodni moto, vse vztraja v nevprašljivem, čutenem zenovskem vsevedju; splošne črtice o človeku, vesolju in pojavnosti, o tem kako se stekajo v bitje in se skozenj pretakajo. To morda kontraintuitivno še podčrta, recimo temu, specifično, skladno z omenjeno varianto modernizma ideologizirano linijo zdravega razuma v Štucinovem pisanju.
Današnja pesniška, literarna in kulturna scena je sicer heterogena, lahko pa identificiramo nekaj generalnih linij; denimo umetniški družbeni angažma, konceptualne umetniške prakse, teoretiziranje, aktualne tematike. Štucina bi lahko umestili v pesniško tradicionalnejše pisave, torej pesniško mesenje in modrovanje o teh ali onih človeških in bivanjskih razsežnostih; a te praviloma precej pretencioznejše, zabuhle in tudi patetične. Marš na Soči, četudi jim je idejno blizu, vendarle deluje malo bolj življenjsko, prizemljeno, brez konstantnega povzdigovanja pesništva. »smešen princip – poezija zaradi poze. / poziram poezijo, sem pesnik – / pozer.« Zakaj naj bi bile neposredne poezijske refleksije o staranju in neujemljivi prisotnosti smrti kaj manj relevantne od drugih individualiziranih modrovanj in stanj. Tudi če so slednja denimo odeta v domnevne progresivnosti aktualnih politik, ne funkcionirajo nič manj subjektivistično. Ravno zato, ker knjige ni mogoče takoj uvrstiti v prevladujoče načine sočasne literarne produkcije, nam jo lahko nenadejano razsvetli. To pa je ne nazadnje njena najučinkovitejša identiteta.

Ars