Opis epizode

Orkester Slovenske filharmonije je včeraj izvedel drugi večer v abonmaju SOS, Sodobne orkestrske skladbe. Z dirigentom Valentinom Urjupinom in solistkama, pianistkama Nino Prešiček Laznik in Lovorko Nemeš Dular je orkester izvedel delo Odtekanje časa št. 7 Uroša Rojka ter glasbo dveh ameriških klasikov 20. stoletja.
Naslov Odtekanje časa se nanaša na čas za ukrepanje glede razgradnje naravnega okolja, ki se človeštvu vztrajno izteka. Rojko nikoli ni bil izrazit glasbeni ilustrator zunanjih pojavov, v središču njegovega snovanja je glasbena logika in tudi dvojni klavirski koncert Odtekanje časa VII je v prvi vrsti ustvarjalna preiskava glasbenega materiala, v tokratnem primeru nenehnih glissandov, spuščanj in naraščanj, obsedenih ponavljanj in premikanj gostih tonskih grozdov. Čeprav so štirje stavki koncerta sijajno orkestrirani pogledi na ta material, pa skozenj Rojko pretaka tudi namige na žalobna zavijanja, opozorilna oglašanja in rušilno silo. Solistki, ki sta skladbo igrali drugič, sta suvereno opravili garaško poustvarjalno nalogo, dirigent Urjupin pa je solidno uravnaval zvočna razmerja. Nalogo je opravilo tudi umetniško vodstvo, saj sta se skladbi Charlesa Ivesa in Johna Adamsa hkrati sprva zdeli presenetljiv odmik od Rojkove estetike, a se je ob samem poslušanju Ivesovega zgodnjemodernističnega pejsaža in Adamsove romantično zalite repetitivne muzike pokazalo kar nekaj posrečenih povezav.

Primož Trdan