Opis epizode

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Danes v Cerkvi obhajamo belo nedeljo, prvo nedeljo po veliki noči. Ime ima zanimiv izvor. V prvih stoletjih so kristjane krščevali predvsem na velikonočno vigilijo. Novokrščeni so nato oblekli bela oblačila – znamenje novega življenja – in jih nosili ves teden, do te nedelje. Zato bela nedelja. Nedelja novih začetkov. Nedelja življenja. Velika noč pa je največji krščanski praznik. V središču naše vere ni ideja, ampak dogodek: Kristus je vstal in živi. A vera ni matematika. Vera ni nekaj, kar bi lahko dokazali kot enačbo. Vera je odločitev. Vera je odnos.
In prav zato se nam včasih zatakne. Nimamo vseh odgovorov. Imamo vprašanja, dvome, včasih tudi razočaranja. Podobno kot apostol Tomaž iz današnjega evangelija, ki pravi:
»Če ne vidim, ne bom veroval.« Pa vendar – kljub vprašanjem – ostajamo. Vztrajamo. Zaupamo. In zanimivo je: tudi danes Bog daje znamenja. Morda ne vedno spektakularna, ampak zelo konkretna. Če pogledamo letošnje velikonočne vigilije v Franciji, se je zgodilo nekaj izjemnega. Krščenih je bilo več kot 21.000 ljudi – največ v zadnjih desetletjih. Med njimi več kot 13.000 odraslih in več kot 8.000 mladih. V zadnjih desetih letih se je število krstov odraslih več kot potrojilo.
Še bolj presenetljivo pa je, kdo so ti ljudje. Več kot 80 % jih je starih med 18 in 40 let – torej generacija, za katero pogosto pravimo, da je oddaljena od vere. Skoraj polovica jih prihaja iz nevernih ali nereligioznih družin. To pomeni: ti ljudje niso preprosto podedovali vere, ampak so jo odkrili.
Mnogi med njimi pričujejo, da se je njihova pot začela v osebni krizi – v bolezni, izgubi, iskanju smisla. Drugi govorijo o tihem notranjem dotiku, o vprašanju, ki jih ni pustilo pri miru. Večina jih je začela pot sama – preprosto so odprli Sveto pismo in začeli iskati. To so ljudje, ki so šli skozi dvom in našli vero. Tudi pri nas, v Sloveniji, število katehumenov počasi narašča. Samo na ljubljanskih Žalah je letos zakramente prejelo okoli 30 odraslih. Kaj to pomeni? Da Bog ni odsoten. Da vera ni stvar preteklosti. Da tudi danes – v svetu, ki se nam včasih zdi hladen in oddaljen – nekaj raste. Tiho, a resnično.
Današnji papež pogosto poudarja, da vstali Kristus ni oddaljena zgodovina, ampak živa navzočnost, ki tudi danes spreminja človeka in odpira nove začetke. Jezus pride tudi k apostolu Tomažu – ne zato, da bi ga obsodil, ampak da bi mu dal razlog za zaupanje. In reče: »Ne bodi neveren, ampak veren.« Ne pravi: imej vse odgovore. Pravi: zaupaj.
In morda je to spodbuda tudi za nas: ni treba, da razumemo vse. Ni treba, da smo popolni. Dovolj je, da naredimo majhen korak – da danes ne zapremo srca in ne obupamo. Kajti vera se začne tam, kjer človek reče: »Ne vem vsega – a želim verovati.« Naj bo ta bela nedelja za vse nas priložnost za nov začetek. Za malo več zaupanja. Za malo več življenja.

Andrej Šegula