Opis epizode

Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, govori o našem samovrednotenju, samospoštovanju in osebni rasti. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel nekdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem dejstvom Peterson odpre četrto poglavje. »Koga briga, če si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih držav?«
»V vsakem od nas prebiva kritični notranji glas,« v nadaljevanju ugotavlja Peterson, ta glas pa nas vse prepogosto opominja na naše povprečne talente, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali bomo nezadovoljni, zapravili bomo priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimerkoli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je naslednji: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas govori z enakim poniževalnim tonom o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.«
Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi specifikami in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi enostavno neprimerna.« Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna – »kdo izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih kriterijih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo tako le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljamo cilje, jih poskušamo uresničiti, pri tem vrednotimo naše (ne)uspehe in dogodkom dajemo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« zapiše Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kakršni smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj, da bom boljši človek od včerajšnjega jaza?«

Polonca Zupančič