Opis epizode

Danes je petek. Za kristjane prvi postni petek. Tisti dan, torej, ko bo kdo pomislil: »Danes ne smem jesti mesa.« Drug pa se bo ob tem vprašal: »Zakaj že? A res ne smem?!«
Vprašanje se zdi razumljivo. Radi imamo jasna pravila. Povej mi, kaj smem. Povej mi, česa ne smem. In bom opravil.
Ampak post ni seznam prepovedi. Če je samo to, je precej dolgočasen. In precej prazen.
To najlažje razumemo, če se pomnimo na valentinovo. Slab teden nazaj, torej ... Tudi takrat se je marsikomu v misli prikradlo podobno razpoloženje, kot tu in tam komu v današnji postni petek ... Nekakšen občutek obveznosti namreč: Nekaj moram kupiti. Pokazati moram pozornost.
Če bi – ali morda celo je – kod to naredil zgolj zato, ker »mora« ... bi zanj tudi valentinovo bilo podobno prazno, kot postni petek, ko nekam moram, ali pač nečesa ne smem.
Ljubezen ne razmišlja v kategorijah »moram« in »ne smem«. Ljubezen išče priložnost. Na valentinovo. Ali na postni petek.
In post je lahko prav to: priložnost. Saj ne gre za meso. Saj ni Gospod Bog tisti, ki zlasti ob postnih petkih poostreno gleda na zemljo in preverja naše jedilnike. Ne …
Post je priložnost. Kdor ga je že preizkusil, ve, da se pri odrekanju zgodi nekaj zanimivega ... Ali pa prebujajočega ... Hitro namreč začutim, kako zelo sem navezan. Kako težko je nekaj izpustiti. To pa je kaj slabo znamenje za mojo svobodo ... Za tisto razsežnost moje biti, zaradi katere se zdim samemu sebi najbolj človek.
Če se bom danes nečemu odrekel, naj to ne bo zato, ker »ne smem«. Naj bo zato, ker želim Nekoga postaviti pred sebe. In ker želim srce narediti malo bolj svobodno.
Post brez ljubezni je dieta. Post z ljubeznijo pa lahko postane odnos. In začetek procesa globljega samospoznanja. In prvi korak v večjo svobodo.
Najlepše reči, ki jih naredimo v življenju, niso tiste, ki jih moramo ... ali tiste, za katere se spodobo, da jih naredimo ... Najlepše reči so tiste, ki jih naredimo, ker jih želimo narediti. Tiste, v katere ujamemo košček svojega srca.
Lep in uspešen ... predvsem pa – osvobojen – dan nam vsem želim.

Mitja Markovič