Opis epizode

Zakaj radi pogosteje izrečemo besede kritike kot pa pohvale? Zakaj raje povemo o nekom nekaj slabega kot pa dobro? Je to res neka notranja potreba po dokazovanju, da jaz nisem tako slab in zanič kot oni, o katerem pripovedujem slabe stvari in ga opravljam ali celo obrekujem? Mogoče je pri kritiziranju ali slabem govorjenju o duhovnikih malce drugače. Preprosto zato, ker se od duhovnika pričakuje, da naj bi bil zgled in je zato vsak odklon, vsaka, že manjša grešnost lahko razlog za kritiko. Pri tem seveda mislim na naše precej splošne, da ne rečem običajne grehe. Kaj šele, če je govora o nekih res v nebo vpijočih grehih.
Danes v bogoslužju vstopamo v praznovanje svetega velikonočnega tridnevja, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja od mrtvih. To praznovanje se začenja z velikim četrtkom, ko dopoldan škof z duhovniki in verniki v stolnici obhaja krizmeno mašo, pri kateri tudi posveti sveta olja. Na večer pa po župnijah obhajamo mašo velikega četrtka, pri kateri se spominjamo, kako je Jezus med obhajanjem zadnje večerje posvetil kruh in vino v svoje telo in kri in to skrivnost vere zapustil svojim učencem, naj jo obhajajo v njegov spomin. Da bi to lahko počeli, pa jih je tudi posvetil z zakramentom, v moči katerega bodo to lahko tudi počeli. Prav zato je na veliki četrtek poleg evharistije v ospredju tudi duhovništvo, zakrament v moči katerega lahko duhovnik posvečuje evharistijo.
Prav v zvezi s tem je naš redovni ustanovitelj sveti Frančišek Asiški v svoji duhovni Oporoki zapisal, da v duhovnikih noče videti greha, ker zaradi zakramenta v duhovnikih prepozna Božjega Sina. Frančišek, ki ni bil neveden glede zablod in grehov duhovnikov in tudi ni tega zanikal, je vendarle skušal videti onkraj tega. Ni se ustavljal pri človeški grešnosti duhovnika, ampak je v duhovniku videl zakrament duhovništva, v moči katerega lahko le duhovnik s posvečevanjem kruha in vina v ta svet prinaša Jezusa Kristusa. To namreč duhovniki prejemajo in samo oni delijo drugim.
Dejstvo je, da smo duhovniki čisto normalni ljudje in kot taki grešni. Morda smo včasih še bolj napadani s skušnjavami, saj se vsak dan neposredno ukvarjamo s svetimi stvarmi. Seveda nas to ne opravičuje naših grehov in tudi z zavedanjem tega ni lahko živeti in se boriti v vsakdanu. Je pa toliko bolj težje, če si pri tem še obstreljevan s kritiko, opravljanjem in slabim govorjenjem, četudi je to lahko upravičeno, včasih pa tudi ne. Zato hvala vsem, ki molite za nas, duhovnike, za našo stanovitnost. Hvala vsem, ki kljub naši grešnosti ne vidite zgolj te, ampak predvsem Jezusa Kristusa, ki ga v zakramentih delimo. Hvala vsem, ki molite za nas, da bi vztrajali na poti, na katero nas je Bog poklical. Hvala vsem, ki kljub grešnosti nas duhovnikov ne ostajate pri tem pogledu, ampak zmorete videti onkraj – ne nas, duhovnikov, ampak Jezus Kristusa.

Andraž Arko