Opis epizode

To je znana zgodba o pomenu čuječnosti, ko se trudimo delati dobro. Govori o Gešeju Benu, tibetanskem budističnem praktiku, ki je vedno govoril: »Ne vadim ničesar drugega kot to, da opazujem svoj um.«

Nekega dne je Geše Ben izvedel, da prihaja na obisk k njemu nekaj njegovih učencev. Pazljivo je očistil svoj oltar in obložil mizo z daritvami, nato pa se je usedel in se vprašal: »Kaj delam in zakaj to počnem?« Ko se je zavedel, da je to naredil zato, da bo naredil dober vtis na svoje učence in da ga bodo pohvalili, je takoj šel do ognjišča, vzel pest pepela in ga raztresel po oltarju. Potem se je ponovno usedel in počakal obiskovalce. Ko je veliki mojster Atiša slišal to anekdoto, je dejal: »To je bila najboljša možna daritev!«

Nekoč drugič je Geše Ben obiskal družino, ki je živela v neki vasi. Nameraval je oditi v meditativni umik v jamo, vendar je imel zelo malo tsampe – ječmenove moke, ki je tradicionalno osnovno živilo v Tibetu. Ta družina pa jo je imela veliko zalogo, in ko je v hiši ostal sam, je pomislil: »Zakaj ne bi vzel nekaj njihove tsampe s seboj v jamo? Oni je imajo veliko, jaz pa je nimam nič!« Vzel je svojo mošnjo in segel z desno roko v vrečo, kjer je družina hranila tsampo. V tistem trenutku se je zavedel, kaj počne. Z levo roko je zgrabil svojo desno, ki je bila v vreči, in na ves glas zakričal: »Tat! Tat! Zalotil sem ga pri kraji!« Vsi so hitro pritekli in vprašali: »Kaj se dogaja? Kje je tat?« Geše Ben je pokazal na svojo desno roko in dejal: »Tukaj je!«

Ti dve anekdoti prikazujeta, kako se moramo opazovati in se zavedati, ali je to, kar počnemo, dobro ali ne. Če opazimo, da ne delujemo pravilno in da bi bilo tako za nas same kot za druge bolje, da bi delovali drugače, potem moramo to upoštevati. Tako ustvarjamo dobre navade. To je ključna vadba, ki jo gojimo vse svoje življenje, in tako se postopno izboljšamo, to pa je dobro za nas same in za vse druge.

Lama Karma Wangmo