Opis epizode

Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v dneh, ko vse brsti, se razrašča in sonce vedno bolj pridobiva pri moči, bi morali biti polni življenja. Pa nas ravno v teh pomladanskih dneh pogosto popade nekakšna otožnost, spraševanje, ki nikamor ne pelje in le utruja. Kako lahko človek ob vsem bohotenju življenja zapade v tako temačne misli? In mi boste odgovorili, da se je le treba ozreti in si pri tem ne zatiskati oči ali zakrneti srca ob trpljenju toliko ljudi okrog nas. Še posebno pa nas dotolče zloba številnih, ki kljub vsemu napredku človeštva kar ne izgine.
Vse kulture so se srečevale z zlom. Številni miti in pravljice prikazujejo boj dobrega in zla. Prepričljivejše in bolj osebne zgodbe bi težko našli, kot je zgodba Jakobovih sinov iz Svetega pisma. Preprostost in pritlikavost človeške zlobe se kažeta v dobro vzgojenih bratih v odnosu do brata Jožefa. Človeška zavist, privoščljivost in nerazumevanje vodijo do tega, da bratje najprej želijo ubiti Jožefa, vendar ga potem prodajo v egiptovsko sužnost. Ob vsej tej zlobi pa Jožef sledi dobremu tudi v egiptovski sužnosti. Prav s svojim zločinom so se bratje posredno rešili. Jožef jim ne le odpusti, ampak tudi pomaga, da v času velikega pomanjkanja preživijo.
Smo sredi postnega časa, ko bi morali slediti globini svojega duha, ki je naravnano na dobro, polnost življenja. Molitev in zatajevanje bi nam morala služiti, da odložimo zavist in sebičnost. Post nam pomaga, da ponovno začnemo »sanjariti« o naših najboljših idealih, ki jih je v nas zasadil Bog. To lahko obnovi naše prepričanje, da Božja skrivnostna previdnost učinkovito nadzira naša življenja. Če lahko vidimo, da Bog vse usmerja k nečemu dobremu, nam to ponuja mir tudi v številnih težavah in razočaranjih. Egiptovski Jožef je zmogel to prepričanje, zakaj tega ne bi zmogli tudi sami!
Pripoved o Jožefu je tudi uvod v to, kar Jezus sporoča s svojim življenjem: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen.« Čeprav so Jezusa takratni verski in politični voditelji zavrnili, je vstal od mrtvih ter tako postal ključni kamen novega templja, templja Cerkve, ljudi, ki vanj verujemo in se veselimo življenja.
Jezus nas uči, da se lahko tisto, kar je zavrnjeno, pogosto izkaže za odločilno. Vidiki našega življenja, ki jih morda zavračamo in težko sprejemamo, so lahko prav tisti, prek katerih Gospod lahko najmočneje deluje v našem življenju in prek nas v življenju drugih. Bog se ne ukvarja z zavračanjem. Čeprav lahko zavrnemo Boga, nas on nikoli ne zavrne. Ozrimo se v rojevajoče se brstenje življenja. Bog je na strani življenja, zato je post naša pot do polnosti veselja. Le prek božjega veselja se lahko upremo zlobnosti sveta.

Janez Vodičar