Opis epizode

Zelo zanimivo je, da Kristus, ki je Mesija, odrešenik sveta, prihaja k človeku tako, da je sam prvi, ki nekaj prosi. V srečanju s Samaritanko prerok iz Nazareta neprestano preseneča. Najprej preseneti s tem, da se pogovarja z osebo, ki pravzaprav ni Judinja, saj je drugače verna. Samarijani namreč niso sprejemali vseh svetih knjig iz judovske Biblije in so pri Judih veljali za heretike. Tudi ne moremo reči, da so bili prijazni ljudje, saj takrat, ko je Jezus z učenci potoval iz severne Galileje v južno Judejo in so zaradi tega morala iti skozi Samarijo, jim tamkajšnji prebivalci niso hoteli nuditi osnovnega gostoljubja. To je bilo v Jezusovih časih in krajih nekaj nezaslišanega. Poleg tega pa v okvirju takratne vzhodnjaške kulture moški nikoli ni javno nagovarjal ženske. Slednjič modri učitelj tudi ve, da je njeno življenje z moškimi vsaj milo rečeno sporno, a se z njo vseeno pogovarja.

S tem, ko se Kristus sam obrne k Samaritanki, pokaže, kako nagovarja prav vsakega človeka. In ko prosi samaritansko ženo za vodo, v njej prebuja temeljno človečnost, kar na Vhodu še danes predstavlja gostoljubje. Še predno svoji sogovornici razkrije, kdo neki je Bog, želi v njej utrditi temeljni človeški odnos, da se namreč zmeni za človeka v njegovi potrebi in stiski.

Nato ji razkrije, da je Mesija on sam, saj je sposoben napojiti človeško srce ne samo z vodo, ampak tudi z milostjo ljubezni, ki človeka resnično odžeja. Samaritanka najprej ne razume, za kašno pijačo gre, a modri Rabi je potrpežljiv in počasi razloži, da gre za pijačo njegove besede, ki ne samo poteši človeško žejo, ampak kot dar duha venomer na novo poživljala.

In kako doseči to pijačo novih radosti in novega upanja? Kristus pove, da se je potrebno odreči utvari, da bo že samo vzpenjanje na goro ali obisk kakšnega svetišča razkrilo večnostni trenutek ljubezni. Stik z večnostjo nastopi, ko človek utihne in pusti, da mu Božji duh spregovori. Ko Bog govori, človek molči in pusti, da se resnica ljubezni sama razkrije v srcu. To se lahko zgodi ob vsaki iskreni molitvi, ko pustimo, da Bog s svojo besedo oblikuje naše srce in nas napoji s svetlobo novega upanja.

Toda ponovimo, to razodetje se pri Samaritanki ne pripeti, ker bi imela kakšno globoko mistično doživetje, ampak se najlepše zgodi, ker tudi ona postane človek v polnem pomenu besede, saj zna sprejeti potrebe drugega in mu pomagati.

Edvard Kovač