Opis epizode

S četrto adventno nedeljo vstopamo v neposredno pripravo na praznovanje božiča, ki bo gotovo zaznamovana z naglico in hitenjem. V šoli, pri študiju ali v službi bo treba stisniti še do konca, da bodo potem prazniki bolj v miru stekli. Potem je tu še sama priprava praznovanja: včasih se zdi, kot da bi bil osrednji del priprave usmerjen v predpraznično nakupovanje daril – kakor da bi to bil bistven del božiča. Potem sta tu še nakupovanje in priprava prazničnih dobrot – izbrane hrane in božičnih sladkobnosti … Pa seveda generalno čiščenje našega doma in krašenje … Toliko stvari, toliko obveznosti, ki žal prevečkrat advent preoblikujejo v predpraznično norenje in drvenje. Ko se po vsem tem začnejo prazniki, nam jih v resnici sploh ne uspe dojeti in zaživeti v njihovem bistvu – navadno zato, ker smo se v okviru priprave na praznike posvečali predvsem zunanjim ali celo nebistvenim stvarem.
Ne da bi zanemarili čiščenje in krašenje doma ali pa pripravo kulinaričnih dobrot domače kuhinje, toda vse to in zraven še ves komercialni pritisk lahko izrineta temeljno pripravo na praznovanje božiča. Ta pa je to, da v sebi pripravim prostor, kamor bom lahko povabil novorojenega Zveličarja: najprej, da odstranim vso navlako in nemir ter z dobro spovedjo očistim in pripravim prostore svojega srca. Potem pa prisluhnem svojemu srcu, se vsaj za hip ustavim v svojem življenju in se vprašam: »Kje jaz potrebujem odrešenje?« Katere so tiste moje rane, temne strani, bolečina, žalost, osamljenost, kamor bi si želel, da vstopi novorojeni Bog in mi prinese odrešenje, ozdravljenje, tolažbo, mir.
Božič ni le spominjanje Jezusovega rojstva pred dva tisoč leti v Palestini. Ne, božič je vsakoletno spominjanje, da Bog ni daleč od nas. Kot je pred dva tisoč leti postal človek, da ne bi bil oddaljen v nebesih, ampak da bi bil blizu nam, ljudem, tako je še vedno danes. Prav z božičem, praznovanjem Jezusovega rojstva, se znova in znova zavedamo, da Bog prihaja med nas, da želi biti Bog z nami, da želi z nami, z menoj deliti revščino in vso štalo mojega življenja, moje duše; da me želi odrešiti vsega tega, mi pri tem pomagati, mi vliti upanje ter me dvigniti iz mojih temin in ranjenosti. Vendar če je prostor mojega srca poln vse druge šare – vsakodnevnega norenja in zunanjega blišča kvazibožičnega praznovanja, potem pač ni v mojem srcu prostora, da bi lahko vanj vstopil Bog. V meni sta lahko ta želja in tudi hrepenenje – toda ali imam voljo in pogum, da bom Jezusu pripravil prostor, da ga bom povabil v srce – v temine in ranjenost, da bom v resnici zaživel in doživel pravi božič?

Andraž Arko