Opis epizode

V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« je zapisal filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je popolnoma v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo svoje prepričanje o domnevnem zlu, »saj je to v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.«
»Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih razmerah.« Da bi ublažili prihod kakšnega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, saj lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine«. Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse čisto naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni nenadnost zla, pač pa njegova nedavnost – občutek, da je to zlo še zelo sveže. »Da je res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi popolnoma izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutku potrtosti nismo sami.
»Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman prepuščamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostjo nič ne dosežemo in potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da ti v trenutku, ko napoči konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?«
Ključna v boju proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« konča Cicero. Pretirana žalost, globok obup in dolgotrajna potrtost so navsezadnje nesmiselni, »ker so ničevi, ker jih zaman jemljemo nase, ker ne izvirajo iz narave, ampak iz mnenja.«

Polonca Zupančič