Opis epizode

Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, pribežališče in zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govoru. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčanje je preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In kakor je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. Kakor je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinozno izteka v polnost molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje.
Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk simbolizira štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, zaustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije, Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Medtem ko »molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov.
Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in svoj notranji glas, ki govori z molkom. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti.
In ali obstaja primernejši čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?

Raid Al Daghistani