Opis epizode

Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, katerega neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno.
Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom.
Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala na moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krojz začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, sedaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.

Polonca Zupančič