Opis epizode

Tihota. Tihota je temeljna vsebina današnje velike sobote. Kristus je dotrpel. Položili so ga v grob. Zdi se, da je vsega konec; Bog je mrtev, počiva v grobu. Zdi se da je vse zaman, da so Kristusove besede izzvenele v prazno. Čeprav bodo spokojnost današnjega dne motili slovenski običaji, pripravi jedil in njih blagoslovi, dopustimo tihoti, da danes, na poseben način, spregovori našemu srcu iz Božjega groba. Žalujmo skupaj z žalostno Matero Božjo, žalujmo v upanju, skorajšnjem vedenju, da je to popolno použitje Božjega Sina bilo potrebno za njegovo vstajenje in naše večno življenje, kakor je dejal sveti Ambrož iz Milana: »Sestopil je v podzemlje, da bi osvobodil mrtve.« (De excessu fratris Satyri II, 107–108)
Današnji dan ni primeren za veseljačenje, ne za delo; vzemimo si premor, premislimo Božjo ljubezen, totalnost, ki je bila potrebna za našo prepogosto brezbrižnost; zaustavimo se v tihem in radostnem upanju, da tudi kadar nam ne uspe, kadar se zdi, da je vsega konec in vse zaman, ostaja upanje, upanje, ki nam ga je podaril Gospod. Naše velikonočno upanje pa se bo uresničilo v liturgičnem pričakovanju v nocojšnji noči, potem ko bo sonce zašlo in se bomo zbrali v obhajanju vigilije v soju sveč; ko bomo ob prebiranju starozaveznih prerokb prepoznavali njihovo uresničitev v Kristusu. Tihota velike sobote torej ni praznost, temveč izpolnjenost, dovršenost. Prav to izpolnitev pa bomo okusili že v radostnem vzkliku aleluje v nocojšnji noči, nekoč pa, tako upamo, v srečni večnosti.

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam obilje tihote v tem svetem dnevu; dopustite, da vas nagovorita mir in upanje, ki ju velika noč poraja v našem življenju.

Jakob Piletič