Opis epizode

Ob prvih šolskih in študijskih dneh v septembru in oktobru se v mislih rada vrnem k svojemu prvemu šolskemu dnevu. Šolski uspeh ob koncu osmega razreda pri meni ni bil ravno odličen, bil pa je prav dober. In to je zadostovalo, da so mi bila vrata v svet znanja na široko odprta. Brez omejitev in točk. Vpisnih mest je bilo v vseh srednjih šolah dovolj.
Svet je ležal pred menoj kot na dlani, vendar tako brezskrben vseeno ni bil. Pri rosnih petnajstih letih, doma nekje Bogu za hrbtom, kot radi rečemo, sem se morala odločiti za svoj sanjski poklic, zapreti zadrgo na črni potovalki in stopiti na avtobus. Zavedala sem se, da skromni tovarniški dohodki mojih staršev ne bodo zadostovali za bratovo in moje šolanje.
Glavno gonilo mojega odhoda v srednjo šolo in s tem tudi bivanja v internatu je bila misel, da si svojega življenja ne predstavljam za tekočim trakom v bližnjih tovarnah, ki je zanesljivo dajal kruh vsakemu, ki je želel delati. O tem, da sem za kakšen poklic še posebno nadarjena in kateri so moji darovi, nisem vedela nič. Življenjsko vreteno me je vrtelo v različne smeri, kdaj pa kdaj sem padla z vrteče se plošče.
Danes, po več kot treh desetletjih, sem še vedno podobna lončarju, ki »z muko gnete mehko glino in oblikuje posamezne predmete za našo vsakdanjo rabo. Iz iste ilovice oblikuje takó posodo za boljšo rabo kakor drugo, obojno na enak način; v kakšne namene bo katera služila, odloča lončar.« (Prim. Mdr 15,7)
»Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi eno posodo v čast, drugo v nečast?« (Rim 9,21) Cenjene poslušalke in poslušalci, z vsemi poklici je tako kot z lončarjevim. Z mojim in vašim, s poklici vaših otrok, hčera in sinov, vnukov in vnukinj.
Na prvi pogled poklic lončarja ni privlačen, vse prej kot to. Ko vrti lončarsko vreteno in gnete glino, je navadno umazan od nog do glave. Toda lončarjevo delo za nas postane častno, ko vzamemo v roke glinasto posodo ali vazo. Na njiju ni več sledu umazanije in prahu.
Pa še nekaj je, zaradi česar mi je lončarjev poklic blizu. Kadar se mu posoda, ki jo je oblikoval iz gline, v roki pokvari, lahko iz nje naredi drugo, kakor se mu zdi prav (prim. Jer 18,4).
Večina nas je kakor glina v lončarjevih rokah. Četudi smo si izbrali sanjski poklic, lahko pridemo v roke lončarju, ki bo iz nas oblikoval nečastno posodo.
Mogoče je bil komu, ki v današnjem jutru stopa skozi vrata učenosti, sanjski poklic položen že v zibelko. Večina pa se bo verjetno kar nekaj časa vrtela na plošči življenjskega vretena. Oblikovanje gline se namreč začne šele potem, ko jo lončar vzame v roke in se začne vrteti lončarsko vreteno.
Vsem vam, ki že opravljate svoj poklic, kličem: Naj bo vaše delo častno.

Radio Slovenija - 1. program